If anything I just want you to LEAVE ME ALONE!!!!!!!!!!!!!!!

Oh my god this hurts like hell. I had that dream again when I was lost for good in outer space.

http://www.youtube.com/watch?v=7no5zaavJYI

Moj sonček :* <3

Ko bom velika, bom ...

Odvetnica. Ker vsi odvetniki v televizijskih serijah tako dobro vrtijo jezik. Zdravnica. Ker so me vedno učili delati dobro ljudem. Veterinarka. Ker obožujem kosmata bitjeca. Stevardesa. Ker bi bila z glavo vedno v oblačkih. Jaz. Ker je to najtežje in hkrati prav nič dobro plačano delo.

Presegla sem prvi meter. Do drugega ne manjka malo, a vseeno nikoli ne bom tam. Ne držim se več materinega krila, ker mi ne daje zavetja. Ne trudim se več skriti v omaro in ne brskam več po najvišji polici za sladkimi dobrotami. Ne pišem več Miklavžu, itak pismo že leta ostaja tam, kamor sem ga položila. Ne zavidam več otroku, ki barva pobarvanko. Ne berem več pravljic s srečnim koncem, živim pravljico. Ne molim več, ker moram - molim, ker navsezadnje morda le obstaja luč na koncu tunela. Odraslih ne gledam več z občudovanjem, vidim jih take, kot v resnici so. Smo.

Občudujem otroke, ker zdržijo več, kot si mislimo. Ker v njihovi družbi navkljub vsem rožičkom, ki jim kdaj pokukajo izza lasnih konic, zopet zažarim kot otrok. Ker nikoli ne pričakujejo ničesar in so presrečni, če dobijo malenkost. Ker ni lepšega kot prejeti Gregorjevo snežinko v dar. Ker je njihov nasmeh pristen in ga nikdar ne dobiš v trenutkih njihove žalosti. Ker počnejo milijon traparij in jim je prav malo mar za to. Ker so blazno prisrčni in zbegani, ko jim je nerodno.

Ker so tako drobni, da se lahko skrijejo v omaro. Ker se, čeprav znajo napisati komaj par črk, na vso moč trudijo skropucati pismo Miklavžu. Ker brskajo za sladkarijami v stilu Sherlocka Holmesa. Ker ima vsak svoj prav, a se na koncu še vedno trdno poprime materinega krila.

Ko bom velika, bom otrok.

World!

Do not get smaller, please :(.

Kliše.

V mislih sem že začela načrtovati, kako bi napisala prispevek o tem, kaj imam rada in česa ne. Dolgčas! In poleg tega ni bloga, ki bi lahko povzel vse te stvari. Povzel, kaj šele da bi uspel vse zajeti! Komu kaj pomeni, če se rad sprehajaš v soju jutranjih žarkov, ko je zrak kristalno čist, hrup izginja v megli in so koraki po zamrznjeni poti edini glas, ki ga slišiš poleg žrvgolenja vrabčkov? Koga briga, če ljubiš vonj sveže pečenih kruhkov, ki jih namakaš v tatarsko s tako lahkotnostjo, kot bi jih jedel zadnjič? In kaj poveš, če rečeš, da te z veseljem navdajo skrivni pogledi na list, na katerem otrok do potankosti izraža svojo domišljijo?

Poveš tisoč stvari, poveš natanko to, kar v resnici si in kljub temu marsikomu ostajaš skrit. In ljudje ljubimo skrivnosti :).

Moj ples.

Ritem, v mislih zagledam plesne korake. Odločen obrat, čvrste mišice, trd tlesk pet ob parket. Gibljem se v skladu z melodijo. Bam bam biram bam bam biram bam. Grem hitreje, tišje, letim nad tlemi. Skočim visoko, ne potolče me niti hurikan. In padec na noge ne boli, pesem se ne konča. Neprestano jo vrtim, dokler ne zmanjka baterij - meni ali čemu drugemu. V ritmu življenja je to tako. Poskrbeti je treba le za pravo obutev, da je korak trd.

!

I'll run away today, run from the noise, run away!

Heh. Po dveh mesecih sem spet sedla za knjige. Saj ne da se mi kam mudi. In ne da je to zanimivo. Ker ni. Vsak kdaj vtakne glavo med liste in ga po par uric ni ven. Nič neobičajnega, nič novega in absolutno nič zanimivega.

Moje razpoloženje je v skladu z dnevom. Mrtvo je, dol mi pada za obveznosti, ki jih moram še postoriti. Edino, česar sem se veselila danes, sem prestavila na naslednji teden. Budalo. In še Postal service s svojim This place is a prison. Pesem je dobra, trenutek ni pravi. What does it take to get drink in this place?

Grem na sprehod, čakanje na odhod me bo ubilo. Pokopališče. Errrh.

Agonija.

Vrtim se v krogu in čakam na izhod iz nje.

Dej ne me f****!

Fecat? Facat? Fikat? Ferdž?

Zakaj pišem tokratni prispevek? Morda, ker je 80. in se je s tem vredno nonstop hvalit (uuu, še malo pa bo padel 10. križ - 'Bwaaaaaaa!!'). Morda, ker imam čas. Morda, ker smo računalnik razveselili z novim napajalnikom (hvala :***) in ni stvari, ki bi kalila moj mir (razen Iron & wine - Such great hights).

Ne, v bistvu ga zato, ker se staram. Gledam na uro, če šteje kaj manj, kot je pred petimi minutami. Eh, razočarajoče - je že pet čez deset. House brska po knjigah za vseneznanimi bacili. Fotr leži ko kup dreka pred tvjem. Z ostalimi ni bolje; sploh ne vem, kaj počnejo. Z mano ni nič bolje?

Ratujem g33k. MP5, M4, AK47 pa Baretta. Ali Barreta? Bbaarreettaa :). Helmet pa kevler. De dust. Zakaj ne THE dust? Je morda Španec vtikal prste v izdelovanje css? Ali pač?

Kaj se dogaja v SpiderPigu? 'SpiderPig, SpiderPig, does whatever SpiderPig does.' What does ACTUALLY SpiderPig do?

Ta post je za natisnit na en fin papir, ki ga potem vržeš ali:
a) psom
b) na kres
c) med star papir
d) materi, da na njem pretolče omovsanega p'š'anca
e) prvim črvom, da ga porišejo - itak ne znajo brat mulci, pa če napišeš najboljši triler (ako otroci so krvoločni in igrajo css)
ž) beri pod m

Pejd spat, otrok. Bo mama huda, če se ti rit pripopa na stolič.
Zala. Pokliči me še enkrat, morda se javim. Don't ask, for god sakes don't ask :) :*.

The shins - New slang. Se vidi, da se mi facla. HOUSE!

(svinar svinsk)

Po včerajšnem dnevu si zasluživa najmanj to.

1.

Kodrlajsam. Že par let, se mi zdi. Kaj let, mesecev! Hmm, je človek kaj mlajši, če pove, koliko mesecev je star? Ali se samo ostalim, ki ne znajo računat, še manj pa množit, zdi, da šteje manj kot šteje število gub na njegovem čelu?

Matematika je delikatna stvar. Če se ne bi trudila .. Ok, 'trudila' z njo celih (da preštejem ...) 12 let, mi na koncu ne bi predstavljala tolikšnega pozitivnega izziva, kot mi ga je na maturi. 4 - to oceno sem zadnjič s solzami žalosti ugledala v 8. razredu, ko je kvarila moj odlično odlični uspeh. Ma, ni bil odličen - je bil povprečno odličen.

1 + 1. Ti in jaz, jaz in ti, mi2. 2. Bolj ko te spoznavam, bolj ko te dan za dnem stiskam k sebi (joj, ti sploh ne veš, kako prijetno dišiš), te poljubljam zdaj sem zdaj tja ... Še ko pišem ta post, mi gredo kocine pokonci. Ko si moj in ko zatrdno vem, da jaz nočem biti nikogaršnja več kot le tvoja, se mi2 razbliniva. Dobim občutek, da nisi samo poleg mene. Si moja polovica, moj bit, človek, s katerim želim graditi prihodnost. Dobesedno, če bova šla skupaj na gradbeno :).

Na koncu dneva vedno znova spoznavam: Še sreča, da smo se učili tudi ulomke!


p.s. Ljubim te. Danes in jutri, v najinem 13. mesecu.

eleven.

keep bleeding, keep keep bleeding love. Ne moja, so pa spomini na bivše včasih prav izrazito smešni.

Ljubim ga. Te. No, pa saj to že veš :).

Vsi se bojimo. Vsi imamo svoje veselje, vsi trpimo. Mejduš!

hollowed out to fit their rifles.

Zaprta vrata. Brez skrbi v prihajajoče dni, brez dolgih popoldnevov in neprespanih noči. Razpleta se dolgoletna vez, klopi zasedajo novi obrazi, naši začenjajo izginjati v žarometih velemest. Odhajamo. Odprta so vrata v svet, ostaja morda le skomina, ki nas na trenutke za hip povleče nazaj - da jih le ne bi popolnoma pozabili. Sem neopredeljena. Vsega preveč bi lahko rekla in hkrati pogrešam razprte akte in karo zvezek. Plonk pole so bile izkoriščene docela, listek ni ostal nepopisan. Predavanja so s piko utihnila in tudi volja gledati nas še naprej je verjetno izpuhtela. Še sreča, tudi z moje strani je približno enako. Le ure, prežete s smehom in pač kdaj tudi ne, jasno, so hrepenenja vredne. Grem naprej, jutri je nov dan in zagotovo ne zadnji. Je pravzaprav prvi.

Copy. Paste.

Alguna vez te dije que me quedaba para siempre
y lo pensé aunque ahora quizás no te lo parezca
pero no hablaba por hablar, era el momento y el lugar
y esta pena que siento ahora lo sé
que no me dejará igual


Porque hoy es la última vez que hablo contigo
hoy es la última vez y no puedo explicar este final


No creas lo que te digo ahora, hablo así porque me duele
cree en mis ojos que alguna vez cuando nos mirabamos
pero lo dejamos pasar, perdimos la oportunidad


Porque hoy es la última vez que hablo contigo
hoy es la última vez y no puedo explicar este final
hoy es la última vez que hablo contigo
hoy es la última vez y no puedo explicar este final hoy es la última vez que hablo contigo
hoy es la última vez y no puedo explicar este final
hoy es la última vez que hablo contigo


Por tontos y por pensar que todo lo podriamos arreglar

My name is gone.

Sitting on a bench, listening to strange noises around my body, teardrops running down my cheek. Woosh! People passing me by, flying with invisible wings, carrying bags and worrying about what the day might bring. I held your hand. I held it for so long and it somehow seems I must let it go now. Not that I want to, oh no. If I could, I would hold it for the rest of my days. Our time has passed, 'we' are history, we were history a long time ago and yet I could not face the truth. Now the truth cought me unprepared. The sun is setting, yellow light is warming up my cold hands, september is getting closer and I'm avoiding all those places we went to. I may see you there and everything will look like it's back to normal. It's always back to normal. Whoever and wherever would I be.

70ti post.

Posvečen nikomur in vsem. Ne da se mi tarnati, ker nimam čez kaj. Nočem 'odštevati časa' do mature, ker me to blazno nervira. Ne bom kritizirala vremena, ker je preprosto lepo, toplo, sončno. Ne pogrešam ničesar, čeprav pogrešam vse. Ne bom jokala, ker nimam robčkov. In ne bom se smejala, ker je vsaka šala primitivna, moja krivulja pa potrebuje univerzalnost, nekaj novega, spontanega, smeh iz srca in še več. 70ti post. Ja, precej jih je že za mano. Precej naučenega, izkustev tisoč in eno, izpolnjenih sanj, potlačenih in zavrženih hrepenenj, padcev in vzponov ... Tu sem, še vedno, pišem sama sebi in tistim, ki dejansko berejo ta blog.
Kako sem sploh začela? Bila sem majhna in neumna, predvsem pa polna čudne energije, ki me je navdala v ljubkih letih osnovne šole. Ljubkih v sarkastičnem pomenu, tam se je namreč dogajala cela vrsta stvari, ki me vsakokrat, kadar ga imam malo v riti, vržejo iz tira. Ob teh besedah bi vsak pomislil: 'Pa kaj za vraga se je tam zgodilo?' Ja, folk, jako ste predvidljivi, zato ne bom kvarila čarovnije bloga z izdajanjem svojih najmračnejših skrivnosti. Muahahahaha! :) Skratka, osnovni šoli sem obrnila hrbet in skočila med klopi škofjeloške gimnazije, kjer so se bivša čustva sprostila v vsej meri, poleg tega pa sem v 'dar' prejela novo dozo, ki je spremenila moj pogled na svet in na vse, kar leze in gre na njem. Pa je nastal blog. Zakompliciran kot sem zakomplicirana sama, a najizobraženejšim psihologom še kako jasen. Ja, taka sem. 18. 8. 2008, imamo že 4 olimpijske medalje - plavanje, judo, strelstvo, met kladiva. Sledi svojim sanjam, da boš dosegel svoj Olimp. Jaz ga dosegam. 70ti post torej.

I don't know you and I don't want to,
till the moment your eyes open
and you know.

Pšššš ... pššššššššš
Slišiš?
Nežna bela pena na konicah valov.
Dotik hrapave soli, ki doda priokus zagoreli koži.
Polna luna razkriva morske ježke in polžke, skrivajoče se v svojih hišicah.
Tišina. Galebi speče drsijo na površju, škržadi so odpeli pesem dvorjenja.
Prazen pomol nudi dober skok v neskončno modrino.
Plavaj nad drobnim peskom, začuti večerni hlad, lasje božajo obraz.
Mehurčki polzijo med dlanmi, lebdiš med nebom in zemljo, težnost izgine.
Pšššš ... pššššššššš

Do you want to go to the seaside? I'm not trying to say that everybody wants to go. I fell in love at the seaside.

Nič mi ni več jasno.

hoy es la ultima vez.

všeč mi je. Julieta Venegas.
Y no puedo explicar este final.

na koncu itak ni nič več pomembno.

sit si svojih solza. sit si solza drugih, ker nikomur ne znaš več pomagat. ker se ti zdi, da nobena tvoja beseda nima več pozitivnega učinka. sit si lastnega tožarjenja, zato jočeš pod odejo, da nihče ne sliši tvojega ihtenja. da ti ne bi bilo treba razlagati svojih vedno istih problemov. pišeš bloge, da se izdaš, čeprav se v bistvu nočeš. pišeš, ker drugače ne znaš več izdajati samega sebe. pišeš, ker nočeš in hkrati hočeš, da se ljudje zanimajo, od kod ti zabuhle oči. sit si sprenevedanja, da bo kdaj bolje. z vseh strani te obdajajo z 'svet bo kmalu lepši in 'pojdi naprej, boš že našel, kar iščeš'. ne, ni tako lahko. čas mineva, minute se ti odštevajo, pomembna je prav vsaka do potankosti. in zato objukuješ čas, ki si ga vrgel proč. objokuješ, namesto da bi se podal k stvarem, ki so ti pisane na kožo, k stvarem, o katerih si vedno sanjal in jih sedaj zanemarjaš. res je, morda ne bo takoj bolje. najsi ne bo bolje čez mesec, morda 2 ali 6, je čas, ki ga izbereš za solze, čas vržen stran. ko na koncu blesk kose zaznamuje tvoj zadnji dih, je edina stvar vredna objokovanja objokovanje samo. drugo itak ni nič več pomembno.

kolk jih je pred mano dihal zrk.

Nepomemben košček na planetu. Le ena izmed šestih milijard drobnih pikic, ki sestavljajo celotno človeško populacijo. Morda obstaja kakih sto ljudi, ki me pozna na videz. Kdo me zares pozna? Kdo je tisti, ki zna našteti vse moje najljubše stvari in vse, česar ne maram? Kdo me vidi v drugačni luči kot ostali? Kdo ve, kaj me potolče na tla in kaj me ponese v višave?


Ne moreš kazati s prstom na nekoga, ki si ga videl prvič v življenju. Kriv nos, debele ličnice, pivski trebušček, velika ušesa, golšča, lepe oči, dolge nožice ... Vsi ti in še več zunanjih znakov je približno 5%, kar si človeka 'spoznal' ob prvem vtisu. Veliko, a? Pajade! Nimaš pojma, kaj ta oseba nosi v sebi, kakšna bremena prenaša dan za dnem, kaj počne v svojem življenju ...

Lahko bi dala roko v ogenj zate, pa bi to roko zaradi napačnega vtisa izgubil v trenutku. In navsezadnje nam je malo mar za to. Hodimo po poti 'ti meni, jaz tebi', vrtimo se v krogu, nezaupanje vre v naših žilah, k sebi pa spustimo le tiste, ki dokažejo, da so tega res vredni. Pa še potem ti nekateri zabadajo nož v hrbet.
Po takih izkušnjah prideš do spoznanja, da sam sebe še nisi docela spoznal. Brskaš po spominih, ponavadi privrejo na dan tisti najbolj boleči, dokončno obrneš hrbet vsem, ki so ti ga kdajkoli obrnili, in iščeš naprej. Samega sebe, druge.


Ne vem, kaj hočem od življenja. Cilji so sicer začrtani, a pot do njih je zamegljena in v trenutku zmede moj korak. Želim ostati tu, želim oditi tja, želim se zbujati ob njem in hkrati se zbujati sama, želim objeti tiste, s katerimi smo si delili toliko dni; a tudi z drugimi preživljati vesele urice. Hrepenim po znanju in po izpolnitvi najpomembnejših sanj. Želim košarkarsko ekipo in hkrati kariero.
Nimam pojma, katero pot bom ubrala. Vse je v rokah višje sile ali 'usode', kot temu pravijo.
Danes grem v Ljubljano.
To VEM.

Ljubim te.

World wait
forever never
Take the time
don't break my heart
again.

Skrivnost.

Vsak ima svojo. Lahko, da varam. Lahko, da nisem to, za kar se izdajam. Da počnem stvari, za katere bi vsak dvomil, da jih sploh znam izpeljati. Da sem z mislimi neprestano drugje. Lahko, da me boli. Da ni dneva, ko si ne bi vrtela osnovnošolskih odmorov pred očmi. Da jočem v urah, ko vsi ostali štejejo ovčke. Lahko, da se skrivam. Da so vsa dejanja le en sam izgovor za nove skrivalnice. Lahko, da se bojim. Bojim ljudi. Njihovih misli, njihovih dejanj, njihovih skrivnosti. Svoje skrivnosti ne izdam. Vsak jo ima.

Pomežik sosednjemu dimniku.

Novo jutro. Zaspano, še sonce se noče prebuditi iz sna. Grde sanje, v katere niti malo ne zaupam, pa me vseeno najdejo nepripravljeno. Zasrbijo me prsti po novem blogu. Nimam ideje, čakam, da mi kar sama skoči v glavo. Očitno ne bo nič. 'Blodim v temi' bi rekel Frodo. Vi bi rekli, da preveč buljim v tv. Try walking in my shoes od Depeche mode. Koliko pesmi, ki bi jih lahko poslušala dan za dnem, še obstaja? In koliko je tistih, ki jih dan za dnem vrtijo, medtem ko si tlačimo čepke v ušesa? Preveč za moje pojme. Julij je, predsedovanje je mimo, čas je, da pošljem mail na Brdo. Po dolgih mesecih bi spet sedla v sedlo, sicer bom zakrnela. Treba je slediti sanjam. Mojih še ne morem doseči, ni sredstev. Zame ni več resignacije, grem do konca. Hvala, ata, za ta nauk. Dovolj bloganja za danes, moram kopalnico spucat.



You'll stumble in my footsteps, keep the same appointments I kept, if you try walking in my shoes.

Bistvo.

Osnova na rezultat je logaritmant.

Tako je in tako vedno bo. Bistvo nevidno očem, a vidno matematičnemu umu vsekakor mora postati vidno tudi vsem gimnazijskim glavicam.

Ne veš, od kod izvira, niti se nihče ni poglabljal v to, kdo mu je nadel ime, v bistva nihče ne dvomi, o njih nihče ničesar ne sprašuje. Ne sprašuješ se, zakaj si, kdor si.
Zakaj te v rokah drži ona, zakaj pripadaš ravno njej. Zakaj moraš spati. In jesti. Preprosto moraš živeti, tak si. Zakaj umreti?


Jaz sem jaz. Ne vem, zakaj klonim pred tabo, zakaj te iščem v samotnih nočeh. Taka sem. Tako si me naredil. Srečno.

I don't know your face no more
or feel the touch that I adore.
I don't know your face no more,
it's just the place I'm looking for.

We might as well be strangers in another town,
we might as welll be living in a different world.
We might as well,
we might as well,
we might as well ...

I don't know your thoughts these days,
we're strangers in an empty space.
I don't understand your heart,
it's easier to be apart.

We might as well be strangers in another town,
we might as well be living in a different world...
We might as well,
we might as well,
we might as well ... be strangers!
For all I know of you now.

Bile so temnejše od premoga. Gostejše celo od njegovih las. Lahko bi rekla, da so bile že njegov zaščitni znak :).
In odšle so z njim. Kot tudi droben delček mene. Spet ...
Bodi lepo, kamorkoli greš.

Ne nazaj.

Veš kaj?

Ne zanima me, kaj je bilo prej. Ni naprave na celem svetu, ki bi znala zavrteti čas nazaj in spremeniti pretekle dogodke. In tudi če bi jih lahko ... Kje bi stal sicer, če ne bi stal tu ob meni? Minilo je. Vzemi baterije iz vseh ur, skrij se pod odejo, da te ne doleti vihar. Ali pa klubuj vetru, izbori si vsako minuto - zdaj, ta trenutek -, da kasneje ne boš obžaloval. Jaz ne obžalujem. Morda včasih, ko sonce zapusti polovico obličja našega planeta, pustim solzi ali dvema, da mi stečeta po licu. Lahko bi bila drugje. Ne vidim se drugje. V sebi nosim slike ljudi, ki me obdajajo danes. In močno upam, da tudi jutri. Potujem in oni ostajajo z mano.
Odprl si mi um. "Na koncu ti ne ostane nič razen zemlje, v kateri počivaš." Če je ta košček vreden brskanja po dosjejih vseh napak, ki jih delajo drugi in ki jih delaš sam, pa počivaj v miru. Jaz hočem tako živeti.

Skica.

On je moja croquis.
Hišica, drevo, nad hišo sonce in klopica pred njo.
In roža, ki ob roži se razcveta.
In še stezica, ki drži od hiše.
In on, ki me lovi med rožami.

Kje so štumfi?! {ali blog brez smisla}

Popolna zmešnjava! Po predalih in v moji glavi, morda zaradi pičlega 5urnega spanca. Meljem kruh z nutello in sploh ne občutim sladkosti te packarije. Poslušam Wonderwall, sigurno že 73tič, pesem pristoji dnevu - soncu in belim ovčkam na nebu. Sprašujem se, do kod bi lahko segel moj pogled, če mi ga ne bi krajšala streha sosedine hiše. Nič bolje ni, če se splazim na podstrešje in kukam skozi okno - streha je previsoka, da bi lahko uzrla gozdne površine. Ribi presneto glasno pokata mehurčke in žal mi je, da jima ne morem nuditi boljšega ribjega življenja. Nobene rastline, nobenega filtra, nobenega kamenčka; plavata v praznini in po vsej verjetnosti se tega sploh ne zavedata. Zaletavata se v steklen rob, včasih se lovita po tisti 10x10x10cm posodi, vedno pa žalobno gledata v nevodni svet. Pizda, sedaj sem pa depresivna. Prebrskam košaro s štumfi, nobenega para, vse je pomešano med seboj. Še malo manjka, da si ne nabavim 30ih parov nogavic, ostale pa zažgem. Ker si s 43imi centi dejansko lahko pomagaš pri večanju garderobe. V zamrzovalni skrinji leži tona sladoleda. No, tona sladoleda, ki ga sestra strastno liže - vse moje čokoladne lučke so itak že prvi teden pošle. Še sreča, da pistacije nihče ne mara. Pa to ne pomeni, da jo imamo. Stari hoče, da grem z njim v qlandijo. Itak. Nedvomno. Samo še štumfe poiščem.

:)

Opazujem vrabčka na strešni kritini. Na celotni strešni površini je le on, sam, in prav malo mu je mar za to. Važno, da se lahko popraska za krilom in skače z ene kritine na drugo, ostal svet pa kot da ga ni. Zanj ne obstajajo tegobne misli, ni stvari, ki bi jo moral znati na pamet; vse, na kar mora misliti, je preživetje - in to je v tem času bolj ali manj kar lahka naloga. Ko na kraju dneva obležim v postelji in si drznem še enkrat potiho zapeti Kreslinovo pesem, dvignem roke visoko v zrak, da se s konicami prstov dotaknem plišastega medveda nad mano. So noči, ko s težkim srcem vdihavam suh zrak in bi najraje ne doživela jutra, ker bi takrat ponovno mašila ušesa pred neprijetnimi glasovi. In so noči, ko bi k sebi stisnila prav vse ljudi na svetu, še najraje pa njega, tistega, ki mi v boju za obstanek stoji ob strani do zmage. Ni bitja na svetu, katerega naloga ne bi bila bitka za preživetje. 'Biti', imeti življenje je najboljša stvar na celem svetu, in kdor jo ima priložnost držati v rokah, naj je nikdar ne izpusti. Prej ali slej jo bo namreč izgubil, naj bo to vseeno raje 'slej'.

I am so sad. So damn sad. :((((((((

If I don't say this now I will surely break
As I'm leaving the one I want to take
Forgive the urgency but hurry up and wait
My heart has started to separate

Oh, oh,
Be my baby
Ohhhhh
Oh, oh
Be my baby
I'll look after you

There now, steady love, so few come and don't go
Will you won't you, be the one I'll always know
When I'm losing my control, the city spins around
You're the only one who knows, you slow it down

Oh, oh
Be my baby
Ohhhhhh
Oh, oh
Be my Baby
I'll look after you
And I'll look after you

If ever there was a doubt
My love she leans into me
This most assuredly counts
She says most assuredly

Oh, oh
Be my baby
I'll look after you
After You
Oh, oh
Be my baby
Ohhhhh

It's always have and never hold
You've begun to feel like home
What's mine is yours to leave or take
What's mine is yours to make your own

Oh, oh
Be my baby
Ohhhhh
Oh, oh
Be my baby
I'll look after you

You are so beautiful to me (repeat)

Nasvidenje odvečnemu!

Kašelj mi ne pusti spati. Kaj se pa sprehajam v copatih in kratki majici po dežju ob 10h zvečer s košem v eni dlani in kapljicami v drugi! Ni le kašelj tisti, ki me drži pokonci. Spomini me hranijo z energijo, nagonsko jih brišem, naprej moram brez zadržkov. Ne brišem tistih izpred nekaj dni. Ti so lepi, nežni, polni ljubezni, medsebojnega spoštovanja, smeha, sproščenosti, vredni spominjanja. Brskam po predalih in trgam le tiste slike, ki me vežejo na preteklost. Bila je živahna in tako daleč od mirnosti ali bolje rečeno samega miru. Izginjajo slike, ko je roka še iskala pravi zamah, ko je um izbiral prave besede in jih povezoval v smiselno celoto, ko je naivnost prekašala neumnost in slepo sledila vsem občutjem, ne ozirajoč se na realnost. Srečna sem, da moje otroštvo leži na dnu kontejnerja. Edini del otroštva, ki se ga lahko dotaknem, bo v sredo odpeljan na smetišče, v mojih omarah pa bo ostal le vonj po njem. Ni več jokavih verzov, ni brezpomenskih pesmi, ni vabil na rojstnodnevne zabave, še kontrolne so šle med smeti. Ostajajo le plišasti medvedki in fotografije iz živalskega vrta.

Če že udariš, udari tako, da zaboli.

Ah dej no gmh!

Verjetno nikdar ne bom mogla razumeti, kako je človek lahko tako slabovoljen, da se je pripravljen skregati s tabo na blagajni v trgovini, na pošti med plačevanjem računa, sredi dvorišča pred očmi vseh sosedov, za posladek pa jo dobiš po nosu še med sladkanjem s sladoledom.

S sestro imava že od nekdaj tak poseben odnos. Od malih nog sva druga drugi trn v peti, česar vzroka do danes še nikomur ni uspelo popolnoma razjasniti. Kako prijetni so dnevi, ko ne letijo serveti po hiši, ko ne dobim nohta v čelo (in njenih las med prste), ko se lahko mirno pohecam z njo brez strahu, da bi mi del njene sline priletel v oči; in (hvala bogu) obratno ...

Danes ni ta dan. Danes le modro molči in stotim odgovarja, da naj 'NE PIPAJO!'. No, pa naj bo tokrat po njeno. Moj jezik itak ni v pripravljenosti za kakšne raztegovalne vaje. Naj sestra počiva. Dokler lahko :).



Rada te mam, tavelka. :*

Pfff. Vrabci!

Bi lahko BILA še bolj brezvoljna?

Saj ni omembe vredno, da zunaj na vso moč sije sonce in se prav trudi, da bi me zvabilo pod svoje okrilje. Jaz ždim tu kot vojak v kasarni, zabarikadirana med štiri stene strmim v tistih 15 kaktusov, ki še ostajajo pri življenju, žvečim ko krava, zgledam pa kot da bi me celo noč grizle kobilice. Ne komarji, kobilice.

Ponavadi se iz takega stanja prebudim z mislijo: 'Kaj pa tebi ni prav danes? Hladilnik je poln, imaš še vse okončine in zobe, streho nad glavo, klapo, ki te hoče na vsak način spravit pod koš; lbezn na dosegu roke, za povrh pa še denarnica ni popooolnoma prazna.' Tako je ponavadi. A ne danes.

Odkar so me zjutraj predramili žvižgajoči tiči, ki si - ne boste verjeli - sezidajo gnezda ravno nad mojim oknom, še hoditi ne morem pravilno. Zateguje me zdaj v levo, zdaj v desno, zgornji del trupa me od truda, da bi zaspala nazaj, presneto nemalo boli.
Za povrh se že cel dan zastrupljam s kofetom in ugotavljam, da sem skrajno introverten človek - več kofeina zaužijem, bolj me vleče pod odejo.
Ampak ker je naravi treba pustit dihat in ker ne maram konfliktov, še posebej ne s ptiči, je tokrat tem kričajočim bitjem pot prosta. Birdies do it, so do bees.

Če bi vrabci uporabljali protekcijo, to bi bilo kul. In daleč od realnosti. Enjoy, fellows!

Daleč, daleč je za vaju pomlad ...

Počivajta v miru, sonca mojih mimohodov.

Jeba na kubik. In hud maček zarad deci vina.

Kdaj ste se nazadnje tako smejali ...

..., da ste si po smejanju z vsaj tremi robčki obrisali solzne oči?
..., da je bil trebuh na robu glasnega poka?
..., da niste mogli stati pri miru, ampak ste od smeha tekali gor in dol po sobi?
..., da ste bili v glavo rdeči kot pesa in ste bili na robu eksplozije?
..., da ste se od smeha vrgli po tleh?
..., da vam je skozi nosnice ušla še kakšna dodatna stvar poleg sluzi? (bljak :P)
..., da ste morali odvreči par kosov oblačil, ker drugače ne bi zdržali vročine?






Blagor tistemu, ki se spomni. Biti preresen je totalno preresno.

Kam pridemo brez domišljije?

Rada bi ...
... dala vse štiri od sebe in začutila že malce pozabljeno mehkobo blazin.
... , da pada dež in vse ozračje vsaj malo sprosti.
... prebrskala sestrino omaro.
... z luknjačem preluknjala vse liste naenkrat.
... zarila glavo v pesek in pozabila na rezultat eseja.
... pillow fight!
... požgečkala najbolj žgečkljivega človeka na svetu.
... se zbudila iz sanj in stekla v klet, če se tam morda res ne nahaja kak poni :P.
... mahala mimoletečim letalom.
... , da se stric nikdar več ne usede na kaktus.
... , da se ta blog ne bi nikdar končal.
Da bi ga lahko pisala v nedogled iz samega nepomanjkanja časa in neminljivosti domišljije. Nočem se sprijazniti z dejstvom, da iz rok uhaja otroška brezbrižnost, in s tem, da nas vedno bolj čudno gledajo, če se sprehajamo med policami, polnimi plišastih medvedkov.

Zdi se mi, da vsako dogajanje poteka po že vnaprej določenih tirnicah in da včasih preprosto ne smemo več slediti lastnim občutkom. Kaj bi dala za en domišljijski spis! Mar ni poanta esejev v tem, da človek izrazi sam sebe, svoje mišljenje in svoj cilj?

Ne, treba je slediti čredi. Zakaj ne bi bil konformen, če si lahko popolnoma tak kot vsi ostali? Piši, kar ti drugi naročijo, da piši. Bodi, kar drugi hočejo, da si. Miži, ko ti rečejo, da si z rokami pokrij oči. Bodi resen, ko so resni vsi. In smej se, četudi ti gre na jok. Smej se, da ne boš čudno izpadel. Razmišljaj kot razmišljajo drugi, da ti ja ne bo treba utemeljevat svojih misli. Kam pridemo brez domišljije? V vsakdanjost.




Ja, profesorica, čuden dan je danes.

7. april

vdihni. izdihni.
vreme je čudovito.
april je. moj mesec.
učim se psihologijo. sprejemljivo.
denarnico imam prazno. vsakdanje.
staršev ni doma. otroci 'plešejo'.
prebavljam morsko pico. na bruhanje mi gre.
pod mizo imam cel kup prahu. sovražim sesanje.
kaktuse moram zaliti. ta teden.
poslušam garden state soundtrack. 'so let go, so let go' frou frou.
lasje mi štrlijo v vse smeri. kot moje misli.
posteljo imam postlano. vabi v svoj objem.
i can speak slovene. you can not.
preveč plakatov je izobešenih na steni. izgleda kičasto in nagnusno.
že zorijo jagode?
zobe sem si skrtačila. zobna pasta parodontax ima za en drek okus.
ribam moram zamenjat vodo. nisem sadist.
počasi berem vladimirja. aleluja.
zmanjkalo je črne kartuše. šment.
kako ti je ime?
preveč govorim po telefonu. spet bom tepena.
vsi darkoti sveta imajo danes god. ga imajo tudi darke?
rabim novo pižamo. v kratki majici me ponoči zebe.
dolga je pot do petka. sama sem si kriva.
rada ga imam. včeraj, danes, jutri.

Jeba.

Otopelost.

I've become so numb,
I can't feel you there.
Become so tired,
so much more aware.
I'm becoming this,
all I want to do
is be more like me
and be less like you.

Poljub.

En po pogledu.
Dva po rdečici.
Tri po objemu.
Štiri za naju.





<3

Pika.

Že od nekdaj so tvoje žaljivke zvenele nekako tako:
"idsrujisjhfuihsdhufhudh + hohohoho".
Ni všeč ti, kar nosim, še manj to, kar sem,
štoflce tlačiš v ušesa, ko sliši se kak rockerski refren.
Mi čupo popravljaš, plakate pospravljaš,
še ribam bi vodo destilirala, češ: "Kaj jih pa zanemarjaš!".
Leto nazaj si pete mi lizala, skrivaj me obtoževala,
zaman spraševala, čemu počnem, kar sem pač počela.
Mi pljuvala v glavo "Narkomanka nesramna!"
"Vaška 'javna' gospa!" "Ničla neumna!",
med ljudmi "Oh in sploh super deklina!".
Da gofljo bi s tabo o folku vrtela, ma kaj si znorela?
Bejžta od mene, ti in tvoj jezik nemarni,
napačne dlake ti odpadajo z njega.
Probej žalt moje prjatle -
prej sebe poglej, pol šele kaži s prstom nanje - prek mene mrtve.
Nimaš dara, da znala bi precenjevat,
nimaš poguma, da drugim bi upala po glavah srat.
Nimaš miru - sama pri sebi razčistit ne znaš,
ne veš, kaj hočeš, in zato nerada ljubezen daš.
Verjemi ali ne, enkrat me nau več kle,
v hrbet mi boš zijala - in morda končno le spoznala,
ne z dejanji, z besedami si me proč odgnala.

Ej, srček!

A boš eno lepinjo? ;)

Rada te imam.
<3