Kje so tiste stezice, ki so včasih bile?

Rumene, škrlatne, rjave barve se mi potikajo pod nogami. Nasmejano skačem po kupčkih šumečega listja in se hkrati poskušam izogniti drobnim vejicam na poti. Raziskujem med grmovjem in iščem prikladen kotiček za dremež. Poslušam odmev korakov, nakar se ustavim pred velikim drevesom. Nihče me ne vidi, nihče me ne sliši. Razkomotim se pod zimzelenimi vejicami in umirjeno strmim preko gozdov v horizont.
Zaželim si, da bi čas počasneje mineval. Ko bi se le lahko spet plašno ozirala izpod maminega krila. Da bi lahko še enkrat pozorno poslušala prve nauke o prečkanju zebre. Iskala bi deževnike in z njimi po vrtu preganjala sestro. Na ostrih ovinkih bi padala s kolesom in se nato vsakič znova pobirala s potolčenimi koleni. Splezala bi do vrha drevesa in počakala gasilce, da se mi pridružijo. S sosedovimi malčki bi se zakopala v peskovnik in do večera pekla potičke. Radovedno bi se podila za potepuškimi psi in stegovala roke po njihovih mehkih kožuščkih. Spustila bi se z visokega hriba in na dnu slavnostno »zapustila« sani. Prebedela bi božične večere v pričakovanju pravega bradatega moža. Napihovala bi rokavčke in se preskusila v maratonskem plavanju s sožabicami. Sanjarila bi o dneh, ko bom velika in bom počela vse, kar mi bo srce poželelo…
Horizont me iz preteklosti vodi v prihodnost. Vrtim se v krogu brez izhoda, polnim spominov in na novo zastavljenih ciljev, ne vedoč, kam me vodi pot. Hmm, zanimivo je tole življenje.

»Življenje je kot škatla čokoladnih bonbonov. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.«

Dnevnik - edina pot do preteklosti

Brskam po svojem spominu, tuhtam o vseh dnevih, ki sem jih preživela z najdražjimi, pa se nekaterih sploh ne morem spomniti. Ne morem jih priklicati na plano. Ko mi nekateri z iskricami v očeh razlagajo o svojih lumparijah, srčkanih pripetljajih, pustolovščinah, sama samo obsedim in brez besed poslušam. Ne morem jim zaupati svojih izkušenj, ne znam jim izdati svojih misli in občutij ob določenih dogodkih, ker se jih preprosto ne spomnim. Da je moj spomin podoben siru, sem začela opažati že nekaj časa nazaj, pa preprosto ni razlage, zakaj se mi to dogaja. Z vsakdanjim strahom, da bom nekoč pozabila najpomembnejša obdobja in ljudi v svojem življenju, čim večkrat pišem v svoj dnevnik. Četudi na smrt utrujena, četudi skorajda utopljena v solzah, četudi totalno zaposlena, dnevnik je tisti, za katerega si nekako vedno utegnem vzeti čas. Ne vem, zakaj. Zdi se, da je poleg mojega slabega spomina on moja edina pot do preteklosti. Hecno, a tako je. Včasih se med pisanjem sprašujem, če bo v daljni prihodnosti kdo uspel izbrskati njegov skrivni kotiček in ga docela prebrati (hmm.. le koga bi zanimale misli zmedene najstnice? :)).. Že res, da me zanima, kakšen lepotec bo brskal po moji zasebnosti :P, vendar se takih vprašanj hitro znebim. Moja služba med pisanjem dnevnika je edino to, da mi uspe obnoviti lepe trenutke. Luknje pa se medtem kar večajo…

Za dežjem posije sonce

Čakam. Zasanjano, kot sem zasanjana sama, strmim v neznano in čakam. Nad menoj se zgrinjajo temni oblaki, napolnjeni s celimi sodi osvežujoče tekočine, pa kar čakam. S tihim grmenjem mi na obraz počasi kapljajo težke kaplje, jaz pa čakam. Bliska se, strele švigajo mimo mene, kot bi bila obdana s kupom železja, pa se ne premaknem. Čakam. Žge me do kosti, vroče mi postaja, kaplje se mešajo s potom, trepetam od strahu in bolečine, kri urno teče po venah, krči me grobo stiskajo, oči se rosijo, penim se od trpljenja, vsak čas bom eksplodirala kot atomska bomba. In čakam. Zadene me v srce. V roko, nogo, trebuh, glavo. Nabita z energijo na električnem stolu prenašam svoje breme in sprijaznjena čakam. Zavzeto skrivam svoje solze in jih nikakor ne želim spustiti na plano. Zavedam se, da je mučeništvo del življenja. Da bo za njim prišel nov dogodek in z njim mogoče nasmešek na obraz. In res. Takoj ko izstopim iz svoje, prej zaklenjene, železne kletke, se nebo odpre. Skrivnostna tema izgine, kot je prišla, in privede luč na obok. Sonce se prikaže v vsem svojem sijaju. Vsa tegoba se skrije v svojo luknjico in mi da občutek lahkotnosti. Počutim se kot peresce. Nežen vetrc me prenaša po zraku in osrečuje. Ni lepšega občutja kot je občutje ob doseženem cilju. Ko ga brezmejno preko vseh ovir dosežeš. Dočakaš.