Sončki mojega življenja :)

Ko se tako sprehajam po poteh vsakdanjosti svojega življenja, se mi ponavadi v misli prikradejo ljudje, ki me v teh dneh vsak delež trenutkov obdajajo. Spoznali smo se sčasoma, ko smo drug drugemu prizadejali taka ali drugačna čustva. Jasno je, da so se naše poti prekrižale in da se zaenkrat še vedno ustavljamo na križišču ter si izmenjamo besedo ali dve. Letos sem sicer z mnogimi ljudmi, tudi prijatelji, prispela do cilja in prekinila stike. Čeprav to niti ni bilo po moji volji, so bile posledice le-te. Kljub temu v mojem življenju še vedno obstajajo osebe, katerim morda pomenim veliko ali pa čisto nič. Meni so sledeče osebe trenutno smisel vseh trudov, ciljev, želja... Ti ljudje so smisel mojega življenja.






Zdravko, Irena, Breda. Družina. Spremljate me od ranega popoldanskega začetka. Skupaj smo preživeli mnoge srečne in pa tudi malo manj srečne dni. Spodbujate me k delovanju, oskrbujete me z ljubeznijo in nutello, delite mi napotke za prihodnost, v poznih urah me priganjate k spanju, navsezgodaj zjutraj pa me z vso glasnostjo podite na bus.. Ste moja preteklost, sedanjost in prihodnost. Družina, katero bi si marsikdo želel...










Peter. Si razlog, da moja kri v tvoji bližini postane kot pravi hudournik. S teboj sem v enem mesecu spoznala, kaj je prava sladkost življenja. Ponudil si mi kup novih izkušenj, ki si jih sedaj z veseljem vsak dan znova prikličem v spomin. V moje srce si prišel čisto nepričakovano, a natanko takrat, ko sem te najbolj potrebovala. Skupaj sva prebrodila že kar nekaj ovir in to je naju in najino zvezo naredilo še močnejšo. Si najboljša oseba daleč naokoli in si eden izmed redkih, za katere bi z zagotovostjo lahko rekla, da si zaslužiš vse najboljše. Ostani tak, kot si, Peter! Takega te imamo radi :).







Diana, Tanja, Marko. Prijatelji, vredni zaupanja in vsakršnega truda. Plezanje po gorah ali blodenje nekje v puščavi z vami ne bi bilo nikakršno trpljenje, temveč smeha poln uživaški dogodek. Ob vsakodnevnih pogovorih, pevskih pripetljajih, boksarskih ringih sredi kupa blazin, maratonskih badbintonih, plesih na dežju, kolesarjenjih do jasice, kopanjih v ledeno mrzli reki, požrtijah čokoladnih bonbonov (PMS pač.. Marko = izjema :P), trepetanjih in šklepetanjih z zobmi na udaru sevanja (grozljivke ;)), takih in drugačnih pustolovščinah,.. je sedem doooolgih let minilo, kot bi mignil.






Desiree. Poznam te šele dve leti, pa si mi kljub temu že v tako kratkem času pokazala tako iskren obraz, da sem še danes začudena in navdušena. Tebi dolgujem veliko zahvalo za to, kar sem danes. Iz kupa problemov, mrhovine, smeti, ki sem si jih sama nabrala in tudi padla vanje, si me izvlekla ti in mi še v nadaljnje ponudila roko. Bila si moja mala bilkica, katere sem se z vso močjo oklenila in s pomočjo katere sem priplavala na varen breg. Rešila si me. Dala si mi izjemno prijateljstvo in s tem zavedanje, da si najdragocenejši pripadnik našega razreda. Vsaka ti čast, dečva!













Nastja. Bejba no.1. Pogovori s teboj so polni veselja in zafrkancije. Ure pouka, ki so ponavadi minevale kakšno leto ali dve, v tvoji bližini sedaj minevajo s svetlobno hitrostjo. Besedni slovar, ki ga vsebuje tvoja pametna bučka, z zainteresiranostjo poslušam vsak dan znova, ko si izmenjava tistih par besed. Skrivnosti o tem in onem z iskrivostjo v očeh včasih prebirava kar iz nasmeškov. Najin še nedokončan seznam potrpežljivo čaka na realiziranje in niti malce ne dvomim, da ga kmalu ne čakajo nove kljukice :). Nastja, si nekaj posebnega in tega se zavedaj!








Simona, Tjaša na kvadrat, Sabina. Iz skromnega sošolstva vsak dan raste dragoceno prijateljstvo. Ste osebe, katerim lahko izpovem vsako skrito misel, mnenje, skratka, karkoli se mi že potika po glavi, pa me ne boste obsojale. V vaši družbi se počutim toplo, varno in ljubljeno, kar mi ogromno pomeni. Medse ste me sprejele brez predsodkov in to mi dan za dnem tudi izkazujete. Na še neskoooončno število kakavov in palačink s klapo številka 1!!

Janja. Lepo je imeti nekoga, kateremu lahko zaupaš najbolj diskretne stvari, četudi ni tvoj najboljši prijatelj. Jaz sem to zaupnost našla v tebi. Vsako novo srečanje s tabo mi podari občutek, da me nekdo na tem svetu docela razume. Z nasmehom in objemom se potikava druga okoli druge ter zabluzeno govoriva o netipičnih pubertetniških stvareh. Naj bo to v učilnici, sredi hodnika ali na udobnih sedežih predrage Jesharne, besede nama ponavadi vedno gladko tečejo.











David. Daljno-ljubezenska romanca, ki bi se v primeru, če ocean ne bi obstajal, mogoče celo srečno iztekla, je mimo. Čeprav mi verjetno ne verjameš, si mi nekoč pomenil veliko. Na žalost pa so okoliščine tiste, ki so privedle do "samo prijateljstva". Žal mi je, da sem tudi jaz med tistimi, ki so ti povzročili nemalo gorja, vendar druge poti preprosto nisem našla. Verjamem, da je pred nama nov začetek in s tem tudi lep sprehod po poti dobrega prijateljstva.











Darcy. Četudi je Avstralija malce oddaljena od Slovenije, je možno tudi tako sklepati veze... in se kdaj pa kdaj tudi vživeti v življenje Avstralca. Kava (in vse, kar je z njo povezano), ledvice, toblerone, sheep f******, Weebls & Bob ter cel kup ostalih stvari so pojmi, katerih pred teboj nisem prav dobro poznala. Poleg vseh obveznosti (khm..) si z veseljem vzamem tistih nekaj minutk, da kdaj pa kdaj priletim na msn tudi zaradi tebe. You are one cool Australian.. (and one tooooo awaken man ;)).








Graham. Po nekaj mesecih tipkanja s tabo (in po dokončni ugotovitvi, kje za vraga je Kent (saj ne, da že spet ne vem, kje je to..)), sem opazila, da ne glede na starost (oz. mladost) izžarevaš posebno vrsto energije, ki name deluje kot smejalni plin. Si moj dober prijatelj, čeprav se na žalost ponavadi tipkava le enkrat na pol leta. Včasih se mi zdi, da sva si totalna neznanca, pa si kljub temu vedno pomagava v takih in drugačnih težavah. Ko ni časa za zamorjenost, si krajšava dneve s petjem po mikrofonu ali pa izboljšujeva svoje slikarske sposobnosti. Z vsakim pogovorom se mi zdi ponovno potovanje do Anglije vredno vsega. Želim ti prijetno ponovno polletje in dooolgo vrsto čakajočih bejb! ;)







Stan. Ker si pač zaslužiš teh nekaj vrstic. Ker si spešl oseba brez dlake na jeziku. Ker vem, da obvladaš kitaro, čeprav te še nisem uspela slišat. Ker znaš skupaj spacat eno sporočilo za prste obliznit. Ker si eden izmed redkih pripadnikov moškega spola, ki si upajo objavit dnevnik. Ker imaš potencial, da večjega ni. Ponosna sem, da sem te imela priložnost dodat med frendi listo. Si spoštovanja vredna oseba, ki bo nekega lepega dne prišla na zastavljen cilj. Respect!











Zala. Najine besede izginjajo v noč, nakar se zopet ne združijo tam daleč proč.. Na msnju :P. Povezuje naju ena močna vez preteklih prepiranj in sedanjih zajebancij iz tega. Si dekletce, ki mi vliva še tisti kanček upanja, ki ga počasi izgubljam in mi ponuja spodbudo. Nikoli si nisem mislila, da bova kdaj našli skupno besedo in s tem tudi dobro
prijateljstvo. Ob tej priložnosti bi te tudi pohvalila za najboljšo peko mafinov, kar so jih moje brbončice kdajkoli okusile. Nekega lepega sončnega dne, ko bo vse hudo pozabljeno in bodo cveteli tulipani, te povabim v Cukrarno v spomin na stare čase.






To so torej ljudje, ki mi svetijo na vseh koncih tunelov, mi polepšujejo še tako zamorjene dneve, dopolnjujejo življenje in ga delajo popolnega. Oni so tisti, za katere lahko brez kakršnegakoli dvoma rečem PRIJATELJI.

ZELO VAS IMAM RADA, SONČKI MOJI!!!

Sladkoba skrivnosti

Potiho se dan za dnem sprehajam pod tvojim oknom. Izpod kodrastih las prikrito pogledam na tvoje dvorišče, če se morda ne potikaš kje zunaj. Za vsak slučaj prisluhnem vsem zvokom, da bi morda vsaj tokrat zaslišala tvoj glas. Z očmi švignem še do garaže in ugotovim, da si doma. Na varnem. Ali pa te ni. Ne sprašujem se, kje si. Ne vtikam se v tvoje življenje, čeprav skrivam, da bi morda želela biti vsaj mali delček njega. Sama pri sebi nekako slutim, da si mi nekaj več, četudi si mi popoln neznanec. Ne sanja se mi, kdo si, pa mi vseeno nekaj pomeniš. Ob srečanju s tabo poleg vse tegobe in neuresničljivih želja na plano privre čudežen kanček sreče. Samo en tvoj nasmeh mi misteriozno polepša še tako grozen dan. V tvoji bližini sem lahkotna in sproščena. V tvoji bližini sem jaz zares jaz. Tega se ne zavedaš. Ne zavedaš se, da name deluješ kot neustavljivo privlačen magnet. In tega se nikdar ne boš zavedel. Si le sladka skrivnost in večno neizpolnjeno hrepenenje.

Med dobrim in zlim

Razdvojena. Po svetu se podim z mislimi, ki me vlečejo zdaj sem zdaj tja. Enkrat v sončno, drugič v oblačno stran življenja. Sem kot lahko pero, ki se premika, kot piha veter. Misli o lepih stvareh mi podarijo nasmeh na obraz. Ob prvem napačnem dejanju se razblinijo v prazno in orosijo moje oči. Postanem temen gospodar svoje duše in pesimistično ukazujem svojemu srcu ter hkrati ignoriram njegove želje. Ne prepuščam se toku življenja, ampak se trudim plavati proti njemu. Mimo spustim vse nove izkušnje, lepe neuresničene dogodke in kasneje bedno hrepenim po njih. Počutim se izgubljeno v tem velikem svetu in tavam brez konca in kraja. Ciljev si zaradi same zbeganosti ne morem, niti ne znam zastaviti. Preteklost me duši. Vleče me na dno in hkrati na vrh. Podzavestno mi neumne skrbi parajo živce in jih pripravljajo na slovo. Razdvojena. Med dobrim in zlim, izhoda ne poznam.

Bolečina brez bolečine..

In sedaj sem tu. Na vrhuncu svoje slave. Ponosno stopam po šolskih hodnikih, medtem ko ostali občudujoče strmijo vame. Moja sreča je popolna. Pridobila sem si spoštovanje in s tem samozavest, ki sem jo tako potrebovala. Moja potrpežljivost se je obrestovala. Sem to, kar sem si vedno želela: Sem ljubljena in cenjena. Brez pomisleka se sprehajam od vrat do vrat in vsi me z iskrenim nasmehom pričakujejo. V očeh jim berem, da bi mi bili radi podobni..

Nakar me bolečina zbudi iz sanj. Z muko vstanem iz postelje, čeprav bi najraje za večno ležala tam in se s tem izognila vseh ostrih pogledov ter poniževanj. Ledeno mrzla voda spere z mojega obraza vse tegobe prejšnega dne. A naj se še tako trudim, ne morem hliniti, da se veselim novih izkušenj. Kajti vsakokrat me doletijo stare. Z vsakim dnem se spopadam s preteklostjo in napakami iz nje. Počutim se kot ptica v kletki, ki hrepeni po svobodi.. Ujeta sem v prekleti krog lastne krvi. Na tem svetu živim kot napaka, kot zmazek, ki zaradi zmedenosti ne ve, kako naj živi svoje življenje. Podrejam se celotnemu svetu in hkrati skušam biti enakopravna z njim. Psihično mi zmanjkuje energije.. Slutim, da mi bodo v kratkem popustile niti in da bo slika popolnega filma, ki se mi že od nekdaj vrti v glavi, razbila.. Edini izhod iz tega obupnega stanja je nova bolečina. Zarežem globoko, še globje, da pricurlja iz mene tista čistost, ki mi je še ostala.. Da začutim, kako je, če za trenutek pozabim na vse svoje težave in se poglobim le v svojo rano.. Solze sperejo rdečino z moje roke in me uspavajo.. In ko pride nov dan, ko sonce posveti na moje telo in mi veter razmrši lase, je pobeg v svet olajšanja znova pred mano. Globje, dlje... Mogoče tokrat zadnjič?

Tebi...

Kot blisk si se nenadoma prikazal pred menoj. S svojo mirnostjo si sedel poleg mene, opazoval dogajanje in komuniciral z nami. Nasmejal si se v zabavnih trenutkih, zresnil si se v resnejših situacijah. Ko me je s svojim obiskom presenetila boleča fantazija preteklega leta, si sočustvoval z menoj. Počasi in vztrajno si preko sporočil segal v moje srce in dušo. Začela sem te ceniti kot nikogar doslej. S svojo razumnostjo, pametjo in iznajdljivostjo si si prislužil moje spoštovanje. Tvoj prihod, ki sem se ga sprva, priznam, malce bala, mi je kasneje naredil dan popoln. V tvojem objemu sem se počutila varno in ljubljeno vse dokler... Dokler nisi odšel. Namenil si mi še nekaj lepih sporočil, nato pa sva se odločila, da zaradi razdalje prekineva najino "zvezo" in ostaneva prijatelja. Od tiste prelomnice naprej se je najino prijateljstvo precej spremenilo. Izginilo je neznano kam. Najini pogovori so se krajšali, postajali so nezanimivi in zdolgočaseni, kot sva bila tudi midva. Začela sva se oddaljevati drug od drugega in tu se sprašujem, zakaj je temu tako. Kaj sem storila, da nisem več vredna, da mi sploh še kdaj nameniš kakšno besedo? Kaj sem zakrivila, da je še tisti konček tistega, kar sva včasih imela, utonil v pozabo? Sem te morda s čim prizadela? Morda se mi samo zdi, a dvomim. Ne razumem, s čim sem se ti tako zamerila. In čeprav sem te uspela pozabiti, čeprav mi zdaj malokdaj padeš na misel, te pogrešam, Matija. Pomenil si mi preveč, da ne bi upala tega priznati.