Zaprta vrata. Brez skrbi v prihajajoče dni, brez dolgih popoldnevov in neprespanih noči. Razpleta se dolgoletna vez, klopi zasedajo novi obrazi, naši začenjajo izginjati v žarometih velemest. Odhajamo. Odprta so vrata v svet, ostaja morda le skomina, ki nas na trenutke za hip povleče nazaj - da jih le ne bi popolnoma pozabili. Sem neopredeljena. Vsega preveč bi lahko rekla in hkrati pogrešam razprte akte in karo zvezek. Plonk pole so bile izkoriščene docela, listek ni ostal nepopisan. Predavanja so s piko utihnila in tudi volja gledati nas še naprej je verjetno izpuhtela. Še sreča, tudi z moje strani je približno enako. Le ure, prežete s smehom in pač kdaj tudi ne, jasno, so hrepenenja vredne. Grem naprej, jutri je nov dan in zagotovo ne zadnji. Je pravzaprav prvi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar