Ko bom velika, bom ...

Odvetnica. Ker vsi odvetniki v televizijskih serijah tako dobro vrtijo jezik. Zdravnica. Ker so me vedno učili delati dobro ljudem. Veterinarka. Ker obožujem kosmata bitjeca. Stevardesa. Ker bi bila z glavo vedno v oblačkih. Jaz. Ker je to najtežje in hkrati prav nič dobro plačano delo.

Presegla sem prvi meter. Do drugega ne manjka malo, a vseeno nikoli ne bom tam. Ne držim se več materinega krila, ker mi ne daje zavetja. Ne trudim se več skriti v omaro in ne brskam več po najvišji polici za sladkimi dobrotami. Ne pišem več Miklavžu, itak pismo že leta ostaja tam, kamor sem ga položila. Ne zavidam več otroku, ki barva pobarvanko. Ne berem več pravljic s srečnim koncem, živim pravljico. Ne molim več, ker moram - molim, ker navsezadnje morda le obstaja luč na koncu tunela. Odraslih ne gledam več z občudovanjem, vidim jih take, kot v resnici so. Smo.

Občudujem otroke, ker zdržijo več, kot si mislimo. Ker v njihovi družbi navkljub vsem rožičkom, ki jim kdaj pokukajo izza lasnih konic, zopet zažarim kot otrok. Ker nikoli ne pričakujejo ničesar in so presrečni, če dobijo malenkost. Ker ni lepšega kot prejeti Gregorjevo snežinko v dar. Ker je njihov nasmeh pristen in ga nikdar ne dobiš v trenutkih njihove žalosti. Ker počnejo milijon traparij in jim je prav malo mar za to. Ker so blazno prisrčni in zbegani, ko jim je nerodno.

Ker so tako drobni, da se lahko skrijejo v omaro. Ker se, čeprav znajo napisati komaj par črk, na vso moč trudijo skropucati pismo Miklavžu. Ker brskajo za sladkarijami v stilu Sherlocka Holmesa. Ker ima vsak svoj prav, a se na koncu še vedno trdno poprime materinega krila.

Ko bom velika, bom otrok.

World!

Do not get smaller, please :(.

Kliše.

V mislih sem že začela načrtovati, kako bi napisala prispevek o tem, kaj imam rada in česa ne. Dolgčas! In poleg tega ni bloga, ki bi lahko povzel vse te stvari. Povzel, kaj šele da bi uspel vse zajeti! Komu kaj pomeni, če se rad sprehajaš v soju jutranjih žarkov, ko je zrak kristalno čist, hrup izginja v megli in so koraki po zamrznjeni poti edini glas, ki ga slišiš poleg žrvgolenja vrabčkov? Koga briga, če ljubiš vonj sveže pečenih kruhkov, ki jih namakaš v tatarsko s tako lahkotnostjo, kot bi jih jedel zadnjič? In kaj poveš, če rečeš, da te z veseljem navdajo skrivni pogledi na list, na katerem otrok do potankosti izraža svojo domišljijo?

Poveš tisoč stvari, poveš natanko to, kar v resnici si in kljub temu marsikomu ostajaš skrit. In ljudje ljubimo skrivnosti :).

Moj ples.

Ritem, v mislih zagledam plesne korake. Odločen obrat, čvrste mišice, trd tlesk pet ob parket. Gibljem se v skladu z melodijo. Bam bam biram bam bam biram bam. Grem hitreje, tišje, letim nad tlemi. Skočim visoko, ne potolče me niti hurikan. In padec na noge ne boli, pesem se ne konča. Neprestano jo vrtim, dokler ne zmanjka baterij - meni ali čemu drugemu. V ritmu življenja je to tako. Poskrbeti je treba le za pravo obutev, da je korak trd.

!

I'll run away today, run from the noise, run away!

Heh. Po dveh mesecih sem spet sedla za knjige. Saj ne da se mi kam mudi. In ne da je to zanimivo. Ker ni. Vsak kdaj vtakne glavo med liste in ga po par uric ni ven. Nič neobičajnega, nič novega in absolutno nič zanimivega.

Moje razpoloženje je v skladu z dnevom. Mrtvo je, dol mi pada za obveznosti, ki jih moram še postoriti. Edino, česar sem se veselila danes, sem prestavila na naslednji teden. Budalo. In še Postal service s svojim This place is a prison. Pesem je dobra, trenutek ni pravi. What does it take to get drink in this place?

Grem na sprehod, čakanje na odhod me bo ubilo. Pokopališče. Errrh.