Ga imaš?

Telefon, ležeč na mehki pisani odeji. V rokah stiskam zvitek papirja s telefonsko številko. Njene besede so me potisnile med dvom in olajšanje. Želim poklicati, opraviti s tem enkrat za vselej in potisniti obup na stran. A po drugi strani nemočno gledam predse v steno in temno senco na njej, za katero se sprašujem, kako dolgo bo tam še ostala. Bi morda lahko stopila kak korak nazaj, zbrisala tistih nekaj mesecev in pozabila na vsa občutja šibkosti? Ne. Pretakaš se po mojih žilah, hraniš se z mojim mesom, zaradi tebe me mrazi in hkrati me daje vročica, pot mi obliva čelo, da od mižikanja padam v spanec znova in znova. Zmanjkuje mi časa, poseči moram po slušalki. Zavrtim številko in čakam. Samo trenutek. Ga imaš? Jaz tudi.

Moja lojtra.

Rada te imam.

Ko zapiskaš, če te 'zmerjam' z zelenjavnimi opazkami.
Ko švicava pred monitorjem in pobijava pogube vredne pošasti.
Ko mi med branjem Jokerja pihneš v uho.
Ko si grejeva hladne dlani, eskim ti.

Ko se podiva po gozdu in na mojo nesrečo naletiva na kup vej, da naju zadene salva smeha (in klavrnih padcev).
Ko ležim s tabo - z glavo ob glavi - in gledava grozljivke ter od očaranosti skoraj pobruhava sobo.
Ko poslušam tvoje emo komade, ker lahko potem zapečem podobne.
Ko pijeva pivo, ker koj postaneš židane volje.
Ko se nažirava z lepinjo, ker nisem edina, ki jo golta.
Ko pleševa, ker lahko v nulo zafrknem situacijo, pa ne bom tepena.
Ko ti grem s prsti skozi lase, ker postaneš zaspan in mi potem ne težiš.
Ko se te oprimem kot netopir in te ne spustim - ker mi sam zatrdiš, da si moj.
Ko te hecam in mi vračaš v isti meri, da je svet nato lepši.

In najraje, najraje te stisnem k sebi, objamem nežno, a močno, da ti dam vedeti, da sem tu, lojtra moja.
#