Pšššš ... pššššššššš
Slišiš?
Nežna bela pena na konicah valov.
Dotik hrapave soli, ki doda priokus zagoreli koži.
Polna luna razkriva morske ježke in polžke, skrivajoče se v svojih hišicah.
Tišina. Galebi speče drsijo na površju, škržadi so odpeli pesem dvorjenja.
Prazen pomol nudi dober skok v neskončno modrino.
Plavaj nad drobnim peskom, začuti večerni hlad, lasje božajo obraz.
Mehurčki polzijo med dlanmi, lebdiš med nebom in zemljo, težnost izgine.
Pšššš ... pššššššššš

Do you want to go to the seaside? I'm not trying to say that everybody wants to go. I fell in love at the seaside.

Nič mi ni več jasno.

hoy es la ultima vez.

všeč mi je. Julieta Venegas.
Y no puedo explicar este final.

na koncu itak ni nič več pomembno.

sit si svojih solza. sit si solza drugih, ker nikomur ne znaš več pomagat. ker se ti zdi, da nobena tvoja beseda nima več pozitivnega učinka. sit si lastnega tožarjenja, zato jočeš pod odejo, da nihče ne sliši tvojega ihtenja. da ti ne bi bilo treba razlagati svojih vedno istih problemov. pišeš bloge, da se izdaš, čeprav se v bistvu nočeš. pišeš, ker drugače ne znaš več izdajati samega sebe. pišeš, ker nočeš in hkrati hočeš, da se ljudje zanimajo, od kod ti zabuhle oči. sit si sprenevedanja, da bo kdaj bolje. z vseh strani te obdajajo z 'svet bo kmalu lepši in 'pojdi naprej, boš že našel, kar iščeš'. ne, ni tako lahko. čas mineva, minute se ti odštevajo, pomembna je prav vsaka do potankosti. in zato objukuješ čas, ki si ga vrgel proč. objokuješ, namesto da bi se podal k stvarem, ki so ti pisane na kožo, k stvarem, o katerih si vedno sanjal in jih sedaj zanemarjaš. res je, morda ne bo takoj bolje. najsi ne bo bolje čez mesec, morda 2 ali 6, je čas, ki ga izbereš za solze, čas vržen stran. ko na koncu blesk kose zaznamuje tvoj zadnji dih, je edina stvar vredna objokovanja objokovanje samo. drugo itak ni nič več pomembno.

kolk jih je pred mano dihal zrk.

Nepomemben košček na planetu. Le ena izmed šestih milijard drobnih pikic, ki sestavljajo celotno človeško populacijo. Morda obstaja kakih sto ljudi, ki me pozna na videz. Kdo me zares pozna? Kdo je tisti, ki zna našteti vse moje najljubše stvari in vse, česar ne maram? Kdo me vidi v drugačni luči kot ostali? Kdo ve, kaj me potolče na tla in kaj me ponese v višave?


Ne moreš kazati s prstom na nekoga, ki si ga videl prvič v življenju. Kriv nos, debele ličnice, pivski trebušček, velika ušesa, golšča, lepe oči, dolge nožice ... Vsi ti in še več zunanjih znakov je približno 5%, kar si človeka 'spoznal' ob prvem vtisu. Veliko, a? Pajade! Nimaš pojma, kaj ta oseba nosi v sebi, kakšna bremena prenaša dan za dnem, kaj počne v svojem življenju ...

Lahko bi dala roko v ogenj zate, pa bi to roko zaradi napačnega vtisa izgubil v trenutku. In navsezadnje nam je malo mar za to. Hodimo po poti 'ti meni, jaz tebi', vrtimo se v krogu, nezaupanje vre v naših žilah, k sebi pa spustimo le tiste, ki dokažejo, da so tega res vredni. Pa še potem ti nekateri zabadajo nož v hrbet.
Po takih izkušnjah prideš do spoznanja, da sam sebe še nisi docela spoznal. Brskaš po spominih, ponavadi privrejo na dan tisti najbolj boleči, dokončno obrneš hrbet vsem, ki so ti ga kdajkoli obrnili, in iščeš naprej. Samega sebe, druge.


Ne vem, kaj hočem od življenja. Cilji so sicer začrtani, a pot do njih je zamegljena in v trenutku zmede moj korak. Želim ostati tu, želim oditi tja, želim se zbujati ob njem in hkrati se zbujati sama, želim objeti tiste, s katerimi smo si delili toliko dni; a tudi z drugimi preživljati vesele urice. Hrepenim po znanju in po izpolnitvi najpomembnejših sanj. Želim košarkarsko ekipo in hkrati kariero.
Nimam pojma, katero pot bom ubrala. Vse je v rokah višje sile ali 'usode', kot temu pravijo.
Danes grem v Ljubljano.
To VEM.

Ljubim te.

World wait
forever never
Take the time
don't break my heart
again.

Skrivnost.

Vsak ima svojo. Lahko, da varam. Lahko, da nisem to, za kar se izdajam. Da počnem stvari, za katere bi vsak dvomil, da jih sploh znam izpeljati. Da sem z mislimi neprestano drugje. Lahko, da me boli. Da ni dneva, ko si ne bi vrtela osnovnošolskih odmorov pred očmi. Da jočem v urah, ko vsi ostali štejejo ovčke. Lahko, da se skrivam. Da so vsa dejanja le en sam izgovor za nove skrivalnice. Lahko, da se bojim. Bojim ljudi. Njihovih misli, njihovih dejanj, njihovih skrivnosti. Svoje skrivnosti ne izdam. Vsak jo ima.

Pomežik sosednjemu dimniku.

Novo jutro. Zaspano, še sonce se noče prebuditi iz sna. Grde sanje, v katere niti malo ne zaupam, pa me vseeno najdejo nepripravljeno. Zasrbijo me prsti po novem blogu. Nimam ideje, čakam, da mi kar sama skoči v glavo. Očitno ne bo nič. 'Blodim v temi' bi rekel Frodo. Vi bi rekli, da preveč buljim v tv. Try walking in my shoes od Depeche mode. Koliko pesmi, ki bi jih lahko poslušala dan za dnem, še obstaja? In koliko je tistih, ki jih dan za dnem vrtijo, medtem ko si tlačimo čepke v ušesa? Preveč za moje pojme. Julij je, predsedovanje je mimo, čas je, da pošljem mail na Brdo. Po dolgih mesecih bi spet sedla v sedlo, sicer bom zakrnela. Treba je slediti sanjam. Mojih še ne morem doseči, ni sredstev. Zame ni več resignacije, grem do konca. Hvala, ata, za ta nauk. Dovolj bloganja za danes, moram kopalnico spucat.



You'll stumble in my footsteps, keep the same appointments I kept, if you try walking in my shoes.