skip to main |
skip to sidebar
Koraki odmevajo po hodnikih. Nekatere oči se uprejo v moj obraz - nekatere mrko, druge nežno - in vseeno mi je. Skrivam se za plaščem, nihče ne vidi potnih rok, nihče ne sliši prestrašenih misli. Bojazen pred novim dnem je očem nevidna. Stojim pred vrati v tišino, poslušam njihove besede in ne želim spregovoriti. Vsaka beseda, ki jo izrečem, se zdi kot laž. Kot eno nenehno prikrivanje te neznosne bolečine, ki je nikakor ne morem spraviti iz sebe. Želim molčati, četudi me doletavajo vprašanja. Zakaj bi odgovarjala, ko je vse, kar odgovorim, ena sama neresnica? Nato me spreleti nekaj neznosnega. Bolečina, nasprotna bolečini molka. Prisiljena sem izdati novo laž. Prisiljena sem se vrteti 
v krogu te preklete bolečine, preklete vesti, ki mi pravi: Stori to.. Ne! Stori ono! In kadarkoli, KADARKOLI se obrnem v pravo stran, je ta le preobleka napačne. Še zadnji korak proti domu. Odklenem vrata v svet tišine, odvržem plašč na postlano posteljo, se stisnem v kot in ihtim. Jočem. Raztresam solze želja. Želja, da bi me stisnila v svoj objem, prekinila moje muke in mi vrnila življenje, ki sem ga včasih tako rada živela.
Pa me ne objameš.
Drage dame in dragi gospodje! S sijočimi očmi naznanjam, da se bliža nepozabni dan. Dan našminkanih ustnic in vonja parfumov, dan črnih vodk in škrlatno rdečih borovničk, dan plesa in petja. Dan zabave, ki bo večno ostala v spominu gorenjskih mladenk. Da Phenomena dan.
Ko bomo brez milosti odvrgle vsak delček prilepljenega testosterona, se oblekle v simpatična oblačila, brez namenov koga pritegniti v naš objem, in zavrtele svoje pete na plesišču bogu za hrbtom.
Po guljenju starih klopi, zdolgočasenem poslušanju že skorajda odmrlih glasilk profesorjev, tuljenju šolskega zvonca (,ki te ob jutranjih urah dokončno vrže iz zalimanosti), ogledovanju enih in istih LSD frisev (fuj fej...), smo se dekleta odločila, da iz stresnega okolja skočimo na sončno stran sveta. Neumajno čakam dan, ko bom povlekla svoje bejbe za rokav in v njihovi družbi pohitrila ritem srca.
Ufff... Noro bo!!! :)
v krogu te preklete bolečine, preklete vesti, ki mi pravi: Stori to.. Ne! Stori ono! In kadarkoli, KADARKOLI se obrnem v pravo stran, je ta le preobleka napačne. Še zadnji korak proti domu. Odklenem vrata v svet tišine, odvržem plašč na postlano posteljo, se stisnem v kot in ihtim. Jočem. Raztresam solze želja. Želja, da bi me stisnila v svoj objem, prekinila moje muke in mi vrnila življenje, ki sem ga včasih tako rada živela.
