Pfff. Vrabci!

Bi lahko BILA še bolj brezvoljna?

Saj ni omembe vredno, da zunaj na vso moč sije sonce in se prav trudi, da bi me zvabilo pod svoje okrilje. Jaz ždim tu kot vojak v kasarni, zabarikadirana med štiri stene strmim v tistih 15 kaktusov, ki še ostajajo pri življenju, žvečim ko krava, zgledam pa kot da bi me celo noč grizle kobilice. Ne komarji, kobilice.

Ponavadi se iz takega stanja prebudim z mislijo: 'Kaj pa tebi ni prav danes? Hladilnik je poln, imaš še vse okončine in zobe, streho nad glavo, klapo, ki te hoče na vsak način spravit pod koš; lbezn na dosegu roke, za povrh pa še denarnica ni popooolnoma prazna.' Tako je ponavadi. A ne danes.

Odkar so me zjutraj predramili žvižgajoči tiči, ki si - ne boste verjeli - sezidajo gnezda ravno nad mojim oknom, še hoditi ne morem pravilno. Zateguje me zdaj v levo, zdaj v desno, zgornji del trupa me od truda, da bi zaspala nazaj, presneto nemalo boli.
Za povrh se že cel dan zastrupljam s kofetom in ugotavljam, da sem skrajno introverten človek - več kofeina zaužijem, bolj me vleče pod odejo.
Ampak ker je naravi treba pustit dihat in ker ne maram konfliktov, še posebej ne s ptiči, je tokrat tem kričajočim bitjem pot prosta. Birdies do it, so do bees.

Če bi vrabci uporabljali protekcijo, to bi bilo kul. In daleč od realnosti. Enjoy, fellows!