:)

Opazujem vrabčka na strešni kritini. Na celotni strešni površini je le on, sam, in prav malo mu je mar za to. Važno, da se lahko popraska za krilom in skače z ene kritine na drugo, ostal svet pa kot da ga ni. Zanj ne obstajajo tegobne misli, ni stvari, ki bi jo moral znati na pamet; vse, na kar mora misliti, je preživetje - in to je v tem času bolj ali manj kar lahka naloga. Ko na kraju dneva obležim v postelji in si drznem še enkrat potiho zapeti Kreslinovo pesem, dvignem roke visoko v zrak, da se s konicami prstov dotaknem plišastega medveda nad mano. So noči, ko s težkim srcem vdihavam suh zrak in bi najraje ne doživela jutra, ker bi takrat ponovno mašila ušesa pred neprijetnimi glasovi. In so noči, ko bi k sebi stisnila prav vse ljudi na svetu, še najraje pa njega, tistega, ki mi v boju za obstanek stoji ob strani do zmage. Ni bitja na svetu, katerega naloga ne bi bila bitka za preživetje. 'Biti', imeti življenje je najboljša stvar na celem svetu, in kdor jo ima priložnost držati v rokah, naj je nikdar ne izpusti. Prej ali slej jo bo namreč izgubil, naj bo to vseeno raje 'slej'.