Pika.

Že od nekdaj so tvoje žaljivke zvenele nekako tako:
"idsrujisjhfuihsdhufhudh + hohohoho".
Ni všeč ti, kar nosim, še manj to, kar sem,
štoflce tlačiš v ušesa, ko sliši se kak rockerski refren.
Mi čupo popravljaš, plakate pospravljaš,
še ribam bi vodo destilirala, češ: "Kaj jih pa zanemarjaš!".
Leto nazaj si pete mi lizala, skrivaj me obtoževala,
zaman spraševala, čemu počnem, kar sem pač počela.
Mi pljuvala v glavo "Narkomanka nesramna!"
"Vaška 'javna' gospa!" "Ničla neumna!",
med ljudmi "Oh in sploh super deklina!".
Da gofljo bi s tabo o folku vrtela, ma kaj si znorela?
Bejžta od mene, ti in tvoj jezik nemarni,
napačne dlake ti odpadajo z njega.
Probej žalt moje prjatle -
prej sebe poglej, pol šele kaži s prstom nanje - prek mene mrtve.
Nimaš dara, da znala bi precenjevat,
nimaš poguma, da drugim bi upala po glavah srat.
Nimaš miru - sama pri sebi razčistit ne znaš,
ne veš, kaj hočeš, in zato nerada ljubezen daš.
Verjemi ali ne, enkrat me nau več kle,
v hrbet mi boš zijala - in morda končno le spoznala,
ne z dejanji, z besedami si me proč odgnala.