Prišel je čas, da obrnem nov list papirja v knjigi življenja. Čas, da pokrijem ozebline preteklega leta in živim z njimi do zadnjega. Čas, da dam priložnost novim izkušnjam, se znebim boječnosti in grenkobe minulih dolgih mesecev ter se soočim s sedanjostjo - tako, kot je.Čas je, da zapustim gnezdo odmevnih spominov, zaprem vrata pred nosom prepira in pomežiknem soncu novega dne. Želela bi jo izbrisati iz vsakdanjika, zatisniti oči in ušesa pred njenim glasom, jo preprosto vreči v smeti, kot da ne bi imela posebnega pomena. Pustila je neodstranljiv pečat, pozabiti jo je misija nemogoče. In vseeno obračam list v svoji knjigi. Obračam list in obračam sebe, da si ogleda moj hrbet. To je zadnje, kar mi je zanjo še ostalo. Puščam jo za seboj in štejem korake brez bremena. Kilometer, dva, trije.. Uspelo mi bo!
