kolk jih je pred mano dihal zrk.

Nepomemben košček na planetu. Le ena izmed šestih milijard drobnih pikic, ki sestavljajo celotno človeško populacijo. Morda obstaja kakih sto ljudi, ki me pozna na videz. Kdo me zares pozna? Kdo je tisti, ki zna našteti vse moje najljubše stvari in vse, česar ne maram? Kdo me vidi v drugačni luči kot ostali? Kdo ve, kaj me potolče na tla in kaj me ponese v višave?


Ne moreš kazati s prstom na nekoga, ki si ga videl prvič v življenju. Kriv nos, debele ličnice, pivski trebušček, velika ušesa, golšča, lepe oči, dolge nožice ... Vsi ti in še več zunanjih znakov je približno 5%, kar si človeka 'spoznal' ob prvem vtisu. Veliko, a? Pajade! Nimaš pojma, kaj ta oseba nosi v sebi, kakšna bremena prenaša dan za dnem, kaj počne v svojem življenju ...

Lahko bi dala roko v ogenj zate, pa bi to roko zaradi napačnega vtisa izgubil v trenutku. In navsezadnje nam je malo mar za to. Hodimo po poti 'ti meni, jaz tebi', vrtimo se v krogu, nezaupanje vre v naših žilah, k sebi pa spustimo le tiste, ki dokažejo, da so tega res vredni. Pa še potem ti nekateri zabadajo nož v hrbet.
Po takih izkušnjah prideš do spoznanja, da sam sebe še nisi docela spoznal. Brskaš po spominih, ponavadi privrejo na dan tisti najbolj boleči, dokončno obrneš hrbet vsem, ki so ti ga kdajkoli obrnili, in iščeš naprej. Samega sebe, druge.


Ne vem, kaj hočem od življenja. Cilji so sicer začrtani, a pot do njih je zamegljena in v trenutku zmede moj korak. Želim ostati tu, želim oditi tja, želim se zbujati ob njem in hkrati se zbujati sama, želim objeti tiste, s katerimi smo si delili toliko dni; a tudi z drugimi preživljati vesele urice. Hrepenim po znanju in po izpolnitvi najpomembnejših sanj. Želim košarkarsko ekipo in hkrati kariero.
Nimam pojma, katero pot bom ubrala. Vse je v rokah višje sile ali 'usode', kot temu pravijo.
Danes grem v Ljubljano.
To VEM.