Kje so štumfi?! {ali blog brez smisla}

Popolna zmešnjava! Po predalih in v moji glavi, morda zaradi pičlega 5urnega spanca. Meljem kruh z nutello in sploh ne občutim sladkosti te packarije. Poslušam Wonderwall, sigurno že 73tič, pesem pristoji dnevu - soncu in belim ovčkam na nebu. Sprašujem se, do kod bi lahko segel moj pogled, če mi ga ne bi krajšala streha sosedine hiše. Nič bolje ni, če se splazim na podstrešje in kukam skozi okno - streha je previsoka, da bi lahko uzrla gozdne površine. Ribi presneto glasno pokata mehurčke in žal mi je, da jima ne morem nuditi boljšega ribjega življenja. Nobene rastline, nobenega filtra, nobenega kamenčka; plavata v praznini in po vsej verjetnosti se tega sploh ne zavedata. Zaletavata se v steklen rob, včasih se lovita po tisti 10x10x10cm posodi, vedno pa žalobno gledata v nevodni svet. Pizda, sedaj sem pa depresivna. Prebrskam košaro s štumfi, nobenega para, vse je pomešano med seboj. Še malo manjka, da si ne nabavim 30ih parov nogavic, ostale pa zažgem. Ker si s 43imi centi dejansko lahko pomagaš pri večanju garderobe. V zamrzovalni skrinji leži tona sladoleda. No, tona sladoleda, ki ga sestra strastno liže - vse moje čokoladne lučke so itak že prvi teden pošle. Še sreča, da pistacije nihče ne mara. Pa to ne pomeni, da jo imamo. Stari hoče, da grem z njim v qlandijo. Itak. Nedvomno. Samo še štumfe poiščem.

:)

Opazujem vrabčka na strešni kritini. Na celotni strešni površini je le on, sam, in prav malo mu je mar za to. Važno, da se lahko popraska za krilom in skače z ene kritine na drugo, ostal svet pa kot da ga ni. Zanj ne obstajajo tegobne misli, ni stvari, ki bi jo moral znati na pamet; vse, na kar mora misliti, je preživetje - in to je v tem času bolj ali manj kar lahka naloga. Ko na kraju dneva obležim v postelji in si drznem še enkrat potiho zapeti Kreslinovo pesem, dvignem roke visoko v zrak, da se s konicami prstov dotaknem plišastega medveda nad mano. So noči, ko s težkim srcem vdihavam suh zrak in bi najraje ne doživela jutra, ker bi takrat ponovno mašila ušesa pred neprijetnimi glasovi. In so noči, ko bi k sebi stisnila prav vse ljudi na svetu, še najraje pa njega, tistega, ki mi v boju za obstanek stoji ob strani do zmage. Ni bitja na svetu, katerega naloga ne bi bila bitka za preživetje. 'Biti', imeti življenje je najboljša stvar na celem svetu, in kdor jo ima priložnost držati v rokah, naj je nikdar ne izpusti. Prej ali slej jo bo namreč izgubil, naj bo to vseeno raje 'slej'.

I am so sad. So damn sad. :((((((((

If I don't say this now I will surely break
As I'm leaving the one I want to take
Forgive the urgency but hurry up and wait
My heart has started to separate

Oh, oh,
Be my baby
Ohhhhh
Oh, oh
Be my baby
I'll look after you

There now, steady love, so few come and don't go
Will you won't you, be the one I'll always know
When I'm losing my control, the city spins around
You're the only one who knows, you slow it down

Oh, oh
Be my baby
Ohhhhhh
Oh, oh
Be my Baby
I'll look after you
And I'll look after you

If ever there was a doubt
My love she leans into me
This most assuredly counts
She says most assuredly

Oh, oh
Be my baby
I'll look after you
After You
Oh, oh
Be my baby
Ohhhhh

It's always have and never hold
You've begun to feel like home
What's mine is yours to leave or take
What's mine is yours to make your own

Oh, oh
Be my baby
Ohhhhh
Oh, oh
Be my baby
I'll look after you

You are so beautiful to me (repeat)

Nasvidenje odvečnemu!

Kašelj mi ne pusti spati. Kaj se pa sprehajam v copatih in kratki majici po dežju ob 10h zvečer s košem v eni dlani in kapljicami v drugi! Ni le kašelj tisti, ki me drži pokonci. Spomini me hranijo z energijo, nagonsko jih brišem, naprej moram brez zadržkov. Ne brišem tistih izpred nekaj dni. Ti so lepi, nežni, polni ljubezni, medsebojnega spoštovanja, smeha, sproščenosti, vredni spominjanja. Brskam po predalih in trgam le tiste slike, ki me vežejo na preteklost. Bila je živahna in tako daleč od mirnosti ali bolje rečeno samega miru. Izginjajo slike, ko je roka še iskala pravi zamah, ko je um izbiral prave besede in jih povezoval v smiselno celoto, ko je naivnost prekašala neumnost in slepo sledila vsem občutjem, ne ozirajoč se na realnost. Srečna sem, da moje otroštvo leži na dnu kontejnerja. Edini del otroštva, ki se ga lahko dotaknem, bo v sredo odpeljan na smetišče, v mojih omarah pa bo ostal le vonj po njem. Ni več jokavih verzov, ni brezpomenskih pesmi, ni vabil na rojstnodnevne zabave, še kontrolne so šle med smeti. Ostajajo le plišasti medvedki in fotografije iz živalskega vrta.

Če že udariš, udari tako, da zaboli.

Ah dej no gmh!

Verjetno nikdar ne bom mogla razumeti, kako je človek lahko tako slabovoljen, da se je pripravljen skregati s tabo na blagajni v trgovini, na pošti med plačevanjem računa, sredi dvorišča pred očmi vseh sosedov, za posladek pa jo dobiš po nosu še med sladkanjem s sladoledom.

S sestro imava že od nekdaj tak poseben odnos. Od malih nog sva druga drugi trn v peti, česar vzroka do danes še nikomur ni uspelo popolnoma razjasniti. Kako prijetni so dnevi, ko ne letijo serveti po hiši, ko ne dobim nohta v čelo (in njenih las med prste), ko se lahko mirno pohecam z njo brez strahu, da bi mi del njene sline priletel v oči; in (hvala bogu) obratno ...

Danes ni ta dan. Danes le modro molči in stotim odgovarja, da naj 'NE PIPAJO!'. No, pa naj bo tokrat po njeno. Moj jezik itak ni v pripravljenosti za kakšne raztegovalne vaje. Naj sestra počiva. Dokler lahko :).



Rada te mam, tavelka. :*

Pfff. Vrabci!

Bi lahko BILA še bolj brezvoljna?

Saj ni omembe vredno, da zunaj na vso moč sije sonce in se prav trudi, da bi me zvabilo pod svoje okrilje. Jaz ždim tu kot vojak v kasarni, zabarikadirana med štiri stene strmim v tistih 15 kaktusov, ki še ostajajo pri življenju, žvečim ko krava, zgledam pa kot da bi me celo noč grizle kobilice. Ne komarji, kobilice.

Ponavadi se iz takega stanja prebudim z mislijo: 'Kaj pa tebi ni prav danes? Hladilnik je poln, imaš še vse okončine in zobe, streho nad glavo, klapo, ki te hoče na vsak način spravit pod koš; lbezn na dosegu roke, za povrh pa še denarnica ni popooolnoma prazna.' Tako je ponavadi. A ne danes.

Odkar so me zjutraj predramili žvižgajoči tiči, ki si - ne boste verjeli - sezidajo gnezda ravno nad mojim oknom, še hoditi ne morem pravilno. Zateguje me zdaj v levo, zdaj v desno, zgornji del trupa me od truda, da bi zaspala nazaj, presneto nemalo boli.
Za povrh se že cel dan zastrupljam s kofetom in ugotavljam, da sem skrajno introverten človek - več kofeina zaužijem, bolj me vleče pod odejo.
Ampak ker je naravi treba pustit dihat in ker ne maram konfliktov, še posebej ne s ptiči, je tokrat tem kričajočim bitjem pot prosta. Birdies do it, so do bees.

Če bi vrabci uporabljali protekcijo, to bi bilo kul. In daleč od realnosti. Enjoy, fellows!