Presegla sem prvi meter. Do drugega ne manjka malo, a vseeno nikoli ne bom tam. Ne držim se več materinega krila, ker mi ne daje zavetja. Ne trudim se več skriti v omaro in ne brskam več po najvišji polici za sladkimi dobrotami. Ne pišem več Miklavžu, itak pismo že leta ostaja tam, kamor sem ga položila. Ne zavidam več otroku, ki barva pobarvanko. Ne berem več pravljic s srečnim koncem, živim pravljico. Ne molim več, ker moram - molim, ker navsezadnje morda le obstaja luč na koncu tunela. Odraslih ne gledam več z občudovanjem, vidim jih take, kot v resnici so. Smo.
Občudujem otroke, ker zdržijo več, kot si mislimo. Ker v njihovi družbi navkljub vsem rožičkom, ki jim kdaj pokukajo izza lasnih konic, zopet zažarim kot otrok. Ker nikoli ne pričakujejo ničesar in so presrečni, če dobijo malenkost. Ker ni lepšega kot prejeti Gregorjevo snežinko v dar. Ker je njihov nasmeh pristen in ga nikdar ne dobiš v trenutkih njihove žalosti. Ker počnejo milijon traparij in jim je prav malo mar za to. Ker so blazno prisrčni in zbegani, ko jim je nerodno.
Ker so tako drobni, da se lahko skrijejo v omaro. Ker se, čeprav znajo napisati komaj par črk, na vso moč trudijo skropucati pismo Miklavžu. Ker brskajo za sladkarijami v stilu Sherlocka Holmesa. Ker ima vsak svoj prav, a se na koncu še vedno trdno poprime materinega krila.
Ko bom velika, bom otrok.
2 komentarja:
a sm jest tud lohka otrok ko odrastem???
Se povsem strinjam s teboj, mea. Ko boš rabla koga za delat snežaka al pa ti pade na misl kšna ideja za otroške prigode, veš koga poklicat... ;) **
Objavite komentar