Svoboda, kaj je to?

Bila sem deklica, ki se je skrivala za mamičinim krilom. Sramežljivo sem postopala korak za korakom, skušala skriti svojo rdečico za tančico skrivnosti in se nesamostojno prisesala na bližnje, da bi ne ostala sama. Leta so minevala in tudi barva ličk je postajala vedno bolj nevtralna. Z izkušnjami - bolj slabimi kot dobrimi - mi je počasi začelo postajati vseeno za svet okoli mene. Prave vrednote - prijatelji, družina, kariera in izoblikovanje samega sebe - so se znašle na vrhu lestvice, ostale so bile le njen "podaljšek". In svoboda. Ko bi enkrat samkrat lahko okusila njeno sladkost. Ko bi mi odprli vrata kletke, da bi lahko odletela na prostost. Počutim se, kot bi mi z vsakim klicem, z vsakim "NE", z vsako prepovedjo pristrigli krila... Joj, kako presneto tesno mi je pri srcu. Razjeda me, kot da bi me po prsih polil s kislino. Naj me nekdo odpelje proč, da zbežim od tu.

Poletje je tu! :)

Mmm, kako prija nežen poletni vetrc v razkuštranih laseh! Ko te stisne v svoj objem, da si primoran ostati pod svobodnim soncem, nasmejan in razigran. Panično bežiš pred piki komarjev in pogumno prečesavaš travnike, da bi s teniškim loparjem pregnal brenclje med večernim sprehodom. Sladkaš se z neomejeno količino sladolednih kup, sočne jagode potopiš v širne globine sladke smetane in si oblizuješ prste že samo s pogledom na koktejle eksotičnih barv. Iz postelje vržeš najboljšega prijatelja, da bi skupaj namakala prste v lužah, ki so ostale od nevihte prejšnega dne. Splezaš na vrh kapitalne smreke in prevzameš vlogo gospodarja gozda. Srcu pustiš prosto pot v grlo in streniraš glasilke med vožnjo z vlakom smrti. V dlan svojega knedla :) skriješ popek, da dozori v najlepši cvet daleč naokoli.
Naj bo letošnje poletje nepozabno!