Hinavščina. Bo vedno z menoj?

Prišel je čas, da obrnem nov list papirja v knjigi življenja. Čas, da pokrijem ozebline preteklega leta in živim z njimi do zadnjega. Čas, da dam priložnost novim izkušnjam, se znebim boječnosti in grenkobe minulih dolgih mesecev ter se soočim s sedanjostjo - tako, kot je.
Čas je, da zapustim gnezdo odmevnih spominov, zaprem vrata pred nosom prepira in pomežiknem soncu novega dne. Želela bi jo izbrisati iz vsakdanjika, zatisniti oči in ušesa pred njenim glasom, jo preprosto vreči v smeti, kot da ne bi imela posebnega pomena. Pustila je neodstranljiv pečat, pozabiti jo je misija nemogoče. In vseeno obračam list v svoji knjigi. Obračam list in obračam sebe, da si ogleda moj hrbet. To je zadnje, kar mi je zanjo še ostalo. Puščam jo za seboj in štejem korake brez bremena. Kilometer, dva, trije.. Uspelo mi bo!

Kje so tiste stezice, ki so včasih bile?

Rumene, škrlatne, rjave barve se mi potikajo pod nogami. Nasmejano skačem po kupčkih šumečega listja in se hkrati poskušam izogniti drobnim vejicam na poti. Raziskujem med grmovjem in iščem prikladen kotiček za dremež. Poslušam odmev korakov, nakar se ustavim pred velikim drevesom. Nihče me ne vidi, nihče me ne sliši. Razkomotim se pod zimzelenimi vejicami in umirjeno strmim preko gozdov v horizont.
Zaželim si, da bi čas počasneje mineval. Ko bi se le lahko spet plašno ozirala izpod maminega krila. Da bi lahko še enkrat pozorno poslušala prve nauke o prečkanju zebre. Iskala bi deževnike in z njimi po vrtu preganjala sestro. Na ostrih ovinkih bi padala s kolesom in se nato vsakič znova pobirala s potolčenimi koleni. Splezala bi do vrha drevesa in počakala gasilce, da se mi pridružijo. S sosedovimi malčki bi se zakopala v peskovnik in do večera pekla potičke. Radovedno bi se podila za potepuškimi psi in stegovala roke po njihovih mehkih kožuščkih. Spustila bi se z visokega hriba in na dnu slavnostno »zapustila« sani. Prebedela bi božične večere v pričakovanju pravega bradatega moža. Napihovala bi rokavčke in se preskusila v maratonskem plavanju s sožabicami. Sanjarila bi o dneh, ko bom velika in bom počela vse, kar mi bo srce poželelo…
Horizont me iz preteklosti vodi v prihodnost. Vrtim se v krogu brez izhoda, polnim spominov in na novo zastavljenih ciljev, ne vedoč, kam me vodi pot. Hmm, zanimivo je tole življenje.

»Življenje je kot škatla čokoladnih bonbonov. Nikoli ne veš, kaj boš dobil.«

Dnevnik - edina pot do preteklosti

Brskam po svojem spominu, tuhtam o vseh dnevih, ki sem jih preživela z najdražjimi, pa se nekaterih sploh ne morem spomniti. Ne morem jih priklicati na plano. Ko mi nekateri z iskricami v očeh razlagajo o svojih lumparijah, srčkanih pripetljajih, pustolovščinah, sama samo obsedim in brez besed poslušam. Ne morem jim zaupati svojih izkušenj, ne znam jim izdati svojih misli in občutij ob določenih dogodkih, ker se jih preprosto ne spomnim. Da je moj spomin podoben siru, sem začela opažati že nekaj časa nazaj, pa preprosto ni razlage, zakaj se mi to dogaja. Z vsakdanjim strahom, da bom nekoč pozabila najpomembnejša obdobja in ljudi v svojem življenju, čim večkrat pišem v svoj dnevnik. Četudi na smrt utrujena, četudi skorajda utopljena v solzah, četudi totalno zaposlena, dnevnik je tisti, za katerega si nekako vedno utegnem vzeti čas. Ne vem, zakaj. Zdi se, da je poleg mojega slabega spomina on moja edina pot do preteklosti. Hecno, a tako je. Včasih se med pisanjem sprašujem, če bo v daljni prihodnosti kdo uspel izbrskati njegov skrivni kotiček in ga docela prebrati (hmm.. le koga bi zanimale misli zmedene najstnice? :)).. Že res, da me zanima, kakšen lepotec bo brskal po moji zasebnosti :P, vendar se takih vprašanj hitro znebim. Moja služba med pisanjem dnevnika je edino to, da mi uspe obnoviti lepe trenutke. Luknje pa se medtem kar večajo…

Za dežjem posije sonce

Čakam. Zasanjano, kot sem zasanjana sama, strmim v neznano in čakam. Nad menoj se zgrinjajo temni oblaki, napolnjeni s celimi sodi osvežujoče tekočine, pa kar čakam. S tihim grmenjem mi na obraz počasi kapljajo težke kaplje, jaz pa čakam. Bliska se, strele švigajo mimo mene, kot bi bila obdana s kupom železja, pa se ne premaknem. Čakam. Žge me do kosti, vroče mi postaja, kaplje se mešajo s potom, trepetam od strahu in bolečine, kri urno teče po venah, krči me grobo stiskajo, oči se rosijo, penim se od trpljenja, vsak čas bom eksplodirala kot atomska bomba. In čakam. Zadene me v srce. V roko, nogo, trebuh, glavo. Nabita z energijo na električnem stolu prenašam svoje breme in sprijaznjena čakam. Zavzeto skrivam svoje solze in jih nikakor ne želim spustiti na plano. Zavedam se, da je mučeništvo del življenja. Da bo za njim prišel nov dogodek in z njim mogoče nasmešek na obraz. In res. Takoj ko izstopim iz svoje, prej zaklenjene, železne kletke, se nebo odpre. Skrivnostna tema izgine, kot je prišla, in privede luč na obok. Sonce se prikaže v vsem svojem sijaju. Vsa tegoba se skrije v svojo luknjico in mi da občutek lahkotnosti. Počutim se kot peresce. Nežen vetrc me prenaša po zraku in osrečuje. Ni lepšega občutja kot je občutje ob doseženem cilju. Ko ga brezmejno preko vseh ovir dosežeš. Dočakaš.

Predstavljaj si...

Si predstavljaš jutro brez blodenja v polsnu,
brez sončnega vzhoda,
brez polnega lončka vroče čokolade in medenjakov,
brez njegovega nežnega poljuba?

Si predstavljaš jezero brez popolnega miru,
brez vsakega laboda,
brez čiste vode in v jezero skakajočih junakov, brez njegovega nežnega poljuba?

Si predstavljaš ležanje na travi brez prijetnega hladu,
brez nadležnega obada,
brez zavetja visoke smreke in mogočnosti nebesnih oblakov,
brez njegovega nežnega poljuba?

Predstavljaj si...
Ljubezen brez sramu,
brez varnega objema,
brez dotika tople roke in poželjivih pogledov, brez njegovega nežnega poljuba.

Predstavljaj si...
Si lahko?
Ne. Ker je ni.

Ti in jaz

Minila je jesen. Minila je dolga mrzla zima. Minila je cvetoča pomlad. In poletje. Neskončno pričakovano poletje, za katerega smo si vzeli vsak delček sekunde, je mimo. Jesen je tu. Listje počasi menja barvo za barvo in se pripravlja na odhod z dreves. Veter nežno prinaša hlad in odnaša prah izpod mojih nog. Sprehajam se. Ovita v dolg plašč mirno hodim po poljski poti z eno samo mislijo. Nate. Veselje mi napolni dušo, ko mi pritavaš v spomin. Kot senca si se dan za dnem potikal mimo mene, pa sem vseeno uspela ujeti tvojo čudovito podobo. Delila sva si sramežljive poglede brez vednosti, da se v obeh skriva nekaj skrivnostnega. Nekaj nepojasnljivega. Bežala sva vsak v svojo stran in zaradi strahu pred neznanim zaklepala vrata drug pred drugim. Misterij, katerega sva skušala razrešiti, nama nikakor ni želel niti namigniti prave rešitve. Potrpežljivo sva čakala na prvi korak, pa nisva mogla zbrati dovolj poguma, da bi začela s potjo. Do prave priložnosti. Nikoli ne bom pozabila tiste noči, ko sem z močno spodbudo uspela sesti zraven nje. Ta noč je bila ključnega pomena za najin drugi, tretji, četrti.. za vse korake v skupni prihodnosti. Sedaj si tu poleg mene. Pet minut s teboj je pet minut sanjskega življenja. Te minute zbrišejo vsako še tako veliko oviro med nama. Zmedenost, ki me je spremljala vsa ta leta, se v teh minutah popolnoma spreobrne v prepričanost, da sem te končno našla.
Moje večno neizpolnjeno hrepenenje je postal pikanten delček moje preteklosti.

In je čudna, hecna, a lepa, kajne?

Nasvidenje, zloba!

Odšla je. Z jezo napolnjena je sunkovito vzela ključe svojega avtomobila in odšla novim lažem naproti. Žaljivke, ki mi jih je zopet izrekla, so šle mimo mene kot ona sama. Počasi začenjam uživati v tem, kar počnem. Z molkom in ignoranco ji poženem kocine pokonci in rdečico jeze na obraz. Vsaka njena beseda je zame nova, a preslišana laž. Je kot vetrc, ki te nalahno zmrazi, nato pa izgine. Rane bolečin, ki si mi jih v teh letih prizadejala, vztrajno postajajo le grenak delček preteklosti. Ne bojim se več tvoje zlobe, ne tvojih besed niti dejanj. Ni mi mar, če pred menoj izgubljaš razum. Kar si sejala, to sedaj z vsakim svojim izbruhom žanješ. Postala si natanko to, kar si venomer »občudovala«. Podobna si svojim zavitim in spletkarskim koreninam, obkoljenim s hinavščino in strupom. Počasi izgubljaš tla pod seboj, pa se še vedno skušaš vzpeti nad oblake. Konec je zate. Brez solza, brez slabe vesti in brez kančka usmiljenja, samo z razočaranim pogledom vate, ker si nas uspela na tak grd način izgubiti…

Jaz, taboriščnik

Zvoki piščalk me prebudijo v hladno jutro 1940ega. Po ulicah odmevajo trdi koraki nemških vojakov in njihove hladne, nerazumljive besede. Obsedim na postelji v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Strah mi žge vsak košček telesa in mi zastaja dih. S široko odprtimi očmi strmim skozi okno in poslušam, kako pod silo padajo vrata židovskih domov. Tresk! Pred seboj zagledam visokega možakarja, oblečenega v rjav plašč, z zapasano pištolo ob medenici in čepico, ki ne more prikriti njegovega sovražnega pogleda. Trdno me prime za roko in zvleče iz topline mojega doma. Obrazi družine izginjajo v megli, ostajajo le sence in spomini na sončne dni. Kam me vodite?! Šibka svetloba luči pred menoj prikaže star, zarjavel kup železa, iz katerega se kadi cela vrsta strupenih plinov. Obstojiva pred polnim vagonom, nakar me potisnejo vanj. Pomešam se z židovskimi pripadniki. Nekatere poznam, druge ne. Ne upamo se spraševati, kam nas bodo odpeljali. Opazujemo dogajanje izven gneče in šklepetamo z zobmi. Začelo se je.

Še zadnji pisk s piščalko. Vlak se požene v počasni dir. Pelje nas stran od sreče, od ljubezni, mirnosti… Mimo nas bežijo prelepe zelene ravnice, žuboreči potočki, v katerih smo se poleti osvežili; nizki hribčki, s katerih smo se kot otroci kotalili; svoboda sinje modrega neba… Ustavimo se. S strahom se spogledujemo in čakamo. Vrata vagona se piskajoče odprejo. Zadrhtim od skomin. Z odprtimi usti se razgledam naokoli. Telo od same groze obstoji in ne uboga mojih ukazov. Obdan z jekleno ograjo, bodečo žico, pištolami, bombami, takim in drugačnim orožjem iz te kletke ne vidim izhoda. S prvo minuto se moje hrepenenje po domu zviša na maksimum. Nočem biti tu. Pa sem.

Povlečejo nas iz varnega zavetja vagonov in razvrstijo v skupine. Moški, ženske, otroci. Kaj nas čaka?... Z ostalimi moškimi sotrpini pod »varstvom« počasi odrinem do majhnih lesenih barak, od katerih me zaudarjajoč vonj žene daleč stran. Nimam dovolj poguma, da bi zbežal. Sledim vrsti in vstopim v eno izmed »hišic«. Zopet obstojim. Zazrem se v kopico prekratkih pogradov, ki, tako kot mi, kot sardine negibno stojijo pred nami. Izberem si svoj delček trdih ležišč in se zatopim v svoje misli. Skrivnostnost tega kraja vzbuja zle slutnje. Čez nekaj minut vstopi močan mož mrkega obraza, ki v nam razumljivem jeziku razloži pravila. »Taborišče. Nemci. Vojna. Beg – smrt. Delo osvobaja.« K-kaj?! Uležem se v posteljo in poskušam odmisliti vse njegove besede, ves hrup, ki me obdaja, vsako drobno malenkost tega kraja. Verjetno samo sanjam. Tako je. Sanjam…

Zvoki ptic me prebudijo v hladno jutro 1945ega. Zunaj odmevajo lahki koraki zavezniških vojakov in njihove tople, nerazumljive besede. Utrujen obsedim na postelji v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Upanje mi žene kri po telesu in zastaja dih. Končuje se. Zgodnje jutranje vstajanje se bo prelevilo v neskončen počitek. Mali košček kruha in lužica juhe bosta v kratkem postala preobilni vsakdanji obrok. Neplačana težka gradnja tunelov, novih zgradb, ustvarjenih za trpinčenje; cest,… se bo preobrazila v prijetno, dobro plačano delo. Želje po pobegu se bodo uresničile brez možnosti usmrtitve. Umazanija in bolezen, ki se nabira že toliko let, se bo z enim skokom v kad končno sprala z mene. Smrad iz krematorija se bo razblinil v prelepem vonju pomladnih cvetlic. In ves strah, s katerim sem se spopadal dan za dnem, bo odšel iz mene v trenutku, ko poletim nazaj v svobodo.
Še zadnjič se zatopim v svoje koščene roke, nato pa iskrivo prestopim prag lesenega domovanja in vstopim v novo življenje. Največje sovraštvo, sovraštvo med Nemci in Židi, je zame sedaj le grenak spomin iz preteklosti. Vse, kar si ta trenutek želim, je objeti tiste sence, ki sem jih ta čas tako zelo pogrešal in ljubil. Pa jih ne morem…

Sončki mojega življenja :)

Ko se tako sprehajam po poteh vsakdanjosti svojega življenja, se mi ponavadi v misli prikradejo ljudje, ki me v teh dneh vsak delež trenutkov obdajajo. Spoznali smo se sčasoma, ko smo drug drugemu prizadejali taka ali drugačna čustva. Jasno je, da so se naše poti prekrižale in da se zaenkrat še vedno ustavljamo na križišču ter si izmenjamo besedo ali dve. Letos sem sicer z mnogimi ljudmi, tudi prijatelji, prispela do cilja in prekinila stike. Čeprav to niti ni bilo po moji volji, so bile posledice le-te. Kljub temu v mojem življenju še vedno obstajajo osebe, katerim morda pomenim veliko ali pa čisto nič. Meni so sledeče osebe trenutno smisel vseh trudov, ciljev, želja... Ti ljudje so smisel mojega življenja.






Zdravko, Irena, Breda. Družina. Spremljate me od ranega popoldanskega začetka. Skupaj smo preživeli mnoge srečne in pa tudi malo manj srečne dni. Spodbujate me k delovanju, oskrbujete me z ljubeznijo in nutello, delite mi napotke za prihodnost, v poznih urah me priganjate k spanju, navsezgodaj zjutraj pa me z vso glasnostjo podite na bus.. Ste moja preteklost, sedanjost in prihodnost. Družina, katero bi si marsikdo želel...










Peter. Si razlog, da moja kri v tvoji bližini postane kot pravi hudournik. S teboj sem v enem mesecu spoznala, kaj je prava sladkost življenja. Ponudil si mi kup novih izkušenj, ki si jih sedaj z veseljem vsak dan znova prikličem v spomin. V moje srce si prišel čisto nepričakovano, a natanko takrat, ko sem te najbolj potrebovala. Skupaj sva prebrodila že kar nekaj ovir in to je naju in najino zvezo naredilo še močnejšo. Si najboljša oseba daleč naokoli in si eden izmed redkih, za katere bi z zagotovostjo lahko rekla, da si zaslužiš vse najboljše. Ostani tak, kot si, Peter! Takega te imamo radi :).







Diana, Tanja, Marko. Prijatelji, vredni zaupanja in vsakršnega truda. Plezanje po gorah ali blodenje nekje v puščavi z vami ne bi bilo nikakršno trpljenje, temveč smeha poln uživaški dogodek. Ob vsakodnevnih pogovorih, pevskih pripetljajih, boksarskih ringih sredi kupa blazin, maratonskih badbintonih, plesih na dežju, kolesarjenjih do jasice, kopanjih v ledeno mrzli reki, požrtijah čokoladnih bonbonov (PMS pač.. Marko = izjema :P), trepetanjih in šklepetanjih z zobmi na udaru sevanja (grozljivke ;)), takih in drugačnih pustolovščinah,.. je sedem doooolgih let minilo, kot bi mignil.






Desiree. Poznam te šele dve leti, pa si mi kljub temu že v tako kratkem času pokazala tako iskren obraz, da sem še danes začudena in navdušena. Tebi dolgujem veliko zahvalo za to, kar sem danes. Iz kupa problemov, mrhovine, smeti, ki sem si jih sama nabrala in tudi padla vanje, si me izvlekla ti in mi še v nadaljnje ponudila roko. Bila si moja mala bilkica, katere sem se z vso močjo oklenila in s pomočjo katere sem priplavala na varen breg. Rešila si me. Dala si mi izjemno prijateljstvo in s tem zavedanje, da si najdragocenejši pripadnik našega razreda. Vsaka ti čast, dečva!













Nastja. Bejba no.1. Pogovori s teboj so polni veselja in zafrkancije. Ure pouka, ki so ponavadi minevale kakšno leto ali dve, v tvoji bližini sedaj minevajo s svetlobno hitrostjo. Besedni slovar, ki ga vsebuje tvoja pametna bučka, z zainteresiranostjo poslušam vsak dan znova, ko si izmenjava tistih par besed. Skrivnosti o tem in onem z iskrivostjo v očeh včasih prebirava kar iz nasmeškov. Najin še nedokončan seznam potrpežljivo čaka na realiziranje in niti malce ne dvomim, da ga kmalu ne čakajo nove kljukice :). Nastja, si nekaj posebnega in tega se zavedaj!








Simona, Tjaša na kvadrat, Sabina. Iz skromnega sošolstva vsak dan raste dragoceno prijateljstvo. Ste osebe, katerim lahko izpovem vsako skrito misel, mnenje, skratka, karkoli se mi že potika po glavi, pa me ne boste obsojale. V vaši družbi se počutim toplo, varno in ljubljeno, kar mi ogromno pomeni. Medse ste me sprejele brez predsodkov in to mi dan za dnem tudi izkazujete. Na še neskoooončno število kakavov in palačink s klapo številka 1!!

Janja. Lepo je imeti nekoga, kateremu lahko zaupaš najbolj diskretne stvari, četudi ni tvoj najboljši prijatelj. Jaz sem to zaupnost našla v tebi. Vsako novo srečanje s tabo mi podari občutek, da me nekdo na tem svetu docela razume. Z nasmehom in objemom se potikava druga okoli druge ter zabluzeno govoriva o netipičnih pubertetniških stvareh. Naj bo to v učilnici, sredi hodnika ali na udobnih sedežih predrage Jesharne, besede nama ponavadi vedno gladko tečejo.











David. Daljno-ljubezenska romanca, ki bi se v primeru, če ocean ne bi obstajal, mogoče celo srečno iztekla, je mimo. Čeprav mi verjetno ne verjameš, si mi nekoč pomenil veliko. Na žalost pa so okoliščine tiste, ki so privedle do "samo prijateljstva". Žal mi je, da sem tudi jaz med tistimi, ki so ti povzročili nemalo gorja, vendar druge poti preprosto nisem našla. Verjamem, da je pred nama nov začetek in s tem tudi lep sprehod po poti dobrega prijateljstva.











Darcy. Četudi je Avstralija malce oddaljena od Slovenije, je možno tudi tako sklepati veze... in se kdaj pa kdaj tudi vživeti v življenje Avstralca. Kava (in vse, kar je z njo povezano), ledvice, toblerone, sheep f******, Weebls & Bob ter cel kup ostalih stvari so pojmi, katerih pred teboj nisem prav dobro poznala. Poleg vseh obveznosti (khm..) si z veseljem vzamem tistih nekaj minutk, da kdaj pa kdaj priletim na msn tudi zaradi tebe. You are one cool Australian.. (and one tooooo awaken man ;)).








Graham. Po nekaj mesecih tipkanja s tabo (in po dokončni ugotovitvi, kje za vraga je Kent (saj ne, da že spet ne vem, kje je to..)), sem opazila, da ne glede na starost (oz. mladost) izžarevaš posebno vrsto energije, ki name deluje kot smejalni plin. Si moj dober prijatelj, čeprav se na žalost ponavadi tipkava le enkrat na pol leta. Včasih se mi zdi, da sva si totalna neznanca, pa si kljub temu vedno pomagava v takih in drugačnih težavah. Ko ni časa za zamorjenost, si krajšava dneve s petjem po mikrofonu ali pa izboljšujeva svoje slikarske sposobnosti. Z vsakim pogovorom se mi zdi ponovno potovanje do Anglije vredno vsega. Želim ti prijetno ponovno polletje in dooolgo vrsto čakajočih bejb! ;)







Stan. Ker si pač zaslužiš teh nekaj vrstic. Ker si spešl oseba brez dlake na jeziku. Ker vem, da obvladaš kitaro, čeprav te še nisem uspela slišat. Ker znaš skupaj spacat eno sporočilo za prste obliznit. Ker si eden izmed redkih pripadnikov moškega spola, ki si upajo objavit dnevnik. Ker imaš potencial, da večjega ni. Ponosna sem, da sem te imela priložnost dodat med frendi listo. Si spoštovanja vredna oseba, ki bo nekega lepega dne prišla na zastavljen cilj. Respect!











Zala. Najine besede izginjajo v noč, nakar se zopet ne združijo tam daleč proč.. Na msnju :P. Povezuje naju ena močna vez preteklih prepiranj in sedanjih zajebancij iz tega. Si dekletce, ki mi vliva še tisti kanček upanja, ki ga počasi izgubljam in mi ponuja spodbudo. Nikoli si nisem mislila, da bova kdaj našli skupno besedo in s tem tudi dobro
prijateljstvo. Ob tej priložnosti bi te tudi pohvalila za najboljšo peko mafinov, kar so jih moje brbončice kdajkoli okusile. Nekega lepega sončnega dne, ko bo vse hudo pozabljeno in bodo cveteli tulipani, te povabim v Cukrarno v spomin na stare čase.






To so torej ljudje, ki mi svetijo na vseh koncih tunelov, mi polepšujejo še tako zamorjene dneve, dopolnjujejo življenje in ga delajo popolnega. Oni so tisti, za katere lahko brez kakršnegakoli dvoma rečem PRIJATELJI.

ZELO VAS IMAM RADA, SONČKI MOJI!!!

Sladkoba skrivnosti

Potiho se dan za dnem sprehajam pod tvojim oknom. Izpod kodrastih las prikrito pogledam na tvoje dvorišče, če se morda ne potikaš kje zunaj. Za vsak slučaj prisluhnem vsem zvokom, da bi morda vsaj tokrat zaslišala tvoj glas. Z očmi švignem še do garaže in ugotovim, da si doma. Na varnem. Ali pa te ni. Ne sprašujem se, kje si. Ne vtikam se v tvoje življenje, čeprav skrivam, da bi morda želela biti vsaj mali delček njega. Sama pri sebi nekako slutim, da si mi nekaj več, četudi si mi popoln neznanec. Ne sanja se mi, kdo si, pa mi vseeno nekaj pomeniš. Ob srečanju s tabo poleg vse tegobe in neuresničljivih želja na plano privre čudežen kanček sreče. Samo en tvoj nasmeh mi misteriozno polepša še tako grozen dan. V tvoji bližini sem lahkotna in sproščena. V tvoji bližini sem jaz zares jaz. Tega se ne zavedaš. Ne zavedaš se, da name deluješ kot neustavljivo privlačen magnet. In tega se nikdar ne boš zavedel. Si le sladka skrivnost in večno neizpolnjeno hrepenenje.

Med dobrim in zlim

Razdvojena. Po svetu se podim z mislimi, ki me vlečejo zdaj sem zdaj tja. Enkrat v sončno, drugič v oblačno stran življenja. Sem kot lahko pero, ki se premika, kot piha veter. Misli o lepih stvareh mi podarijo nasmeh na obraz. Ob prvem napačnem dejanju se razblinijo v prazno in orosijo moje oči. Postanem temen gospodar svoje duše in pesimistično ukazujem svojemu srcu ter hkrati ignoriram njegove želje. Ne prepuščam se toku življenja, ampak se trudim plavati proti njemu. Mimo spustim vse nove izkušnje, lepe neuresničene dogodke in kasneje bedno hrepenim po njih. Počutim se izgubljeno v tem velikem svetu in tavam brez konca in kraja. Ciljev si zaradi same zbeganosti ne morem, niti ne znam zastaviti. Preteklost me duši. Vleče me na dno in hkrati na vrh. Podzavestno mi neumne skrbi parajo živce in jih pripravljajo na slovo. Razdvojena. Med dobrim in zlim, izhoda ne poznam.

Bolečina brez bolečine..

In sedaj sem tu. Na vrhuncu svoje slave. Ponosno stopam po šolskih hodnikih, medtem ko ostali občudujoče strmijo vame. Moja sreča je popolna. Pridobila sem si spoštovanje in s tem samozavest, ki sem jo tako potrebovala. Moja potrpežljivost se je obrestovala. Sem to, kar sem si vedno želela: Sem ljubljena in cenjena. Brez pomisleka se sprehajam od vrat do vrat in vsi me z iskrenim nasmehom pričakujejo. V očeh jim berem, da bi mi bili radi podobni..

Nakar me bolečina zbudi iz sanj. Z muko vstanem iz postelje, čeprav bi najraje za večno ležala tam in se s tem izognila vseh ostrih pogledov ter poniževanj. Ledeno mrzla voda spere z mojega obraza vse tegobe prejšnega dne. A naj se še tako trudim, ne morem hliniti, da se veselim novih izkušenj. Kajti vsakokrat me doletijo stare. Z vsakim dnem se spopadam s preteklostjo in napakami iz nje. Počutim se kot ptica v kletki, ki hrepeni po svobodi.. Ujeta sem v prekleti krog lastne krvi. Na tem svetu živim kot napaka, kot zmazek, ki zaradi zmedenosti ne ve, kako naj živi svoje življenje. Podrejam se celotnemu svetu in hkrati skušam biti enakopravna z njim. Psihično mi zmanjkuje energije.. Slutim, da mi bodo v kratkem popustile niti in da bo slika popolnega filma, ki se mi že od nekdaj vrti v glavi, razbila.. Edini izhod iz tega obupnega stanja je nova bolečina. Zarežem globoko, še globje, da pricurlja iz mene tista čistost, ki mi je še ostala.. Da začutim, kako je, če za trenutek pozabim na vse svoje težave in se poglobim le v svojo rano.. Solze sperejo rdečino z moje roke in me uspavajo.. In ko pride nov dan, ko sonce posveti na moje telo in mi veter razmrši lase, je pobeg v svet olajšanja znova pred mano. Globje, dlje... Mogoče tokrat zadnjič?

Tebi...

Kot blisk si se nenadoma prikazal pred menoj. S svojo mirnostjo si sedel poleg mene, opazoval dogajanje in komuniciral z nami. Nasmejal si se v zabavnih trenutkih, zresnil si se v resnejših situacijah. Ko me je s svojim obiskom presenetila boleča fantazija preteklega leta, si sočustvoval z menoj. Počasi in vztrajno si preko sporočil segal v moje srce in dušo. Začela sem te ceniti kot nikogar doslej. S svojo razumnostjo, pametjo in iznajdljivostjo si si prislužil moje spoštovanje. Tvoj prihod, ki sem se ga sprva, priznam, malce bala, mi je kasneje naredil dan popoln. V tvojem objemu sem se počutila varno in ljubljeno vse dokler... Dokler nisi odšel. Namenil si mi še nekaj lepih sporočil, nato pa sva se odločila, da zaradi razdalje prekineva najino "zvezo" in ostaneva prijatelja. Od tiste prelomnice naprej se je najino prijateljstvo precej spremenilo. Izginilo je neznano kam. Najini pogovori so se krajšali, postajali so nezanimivi in zdolgočaseni, kot sva bila tudi midva. Začela sva se oddaljevati drug od drugega in tu se sprašujem, zakaj je temu tako. Kaj sem storila, da nisem več vredna, da mi sploh še kdaj nameniš kakšno besedo? Kaj sem zakrivila, da je še tisti konček tistega, kar sva včasih imela, utonil v pozabo? Sem te morda s čim prizadela? Morda se mi samo zdi, a dvomim. Ne razumem, s čim sem se ti tako zamerila. In čeprav sem te uspela pozabiti, čeprav mi zdaj malokdaj padeš na misel, te pogrešam, Matija. Pomenil si mi preveč, da ne bi upala tega priznati.

Neminljivo poletje! ;)

Sanjske misli na letošnje dogodivščine skoraj končanega poletja so me privedle do odločitve, da z nekom delim prijetne dogodke svojega življenja. Letošnje poletje je bilo zame in za marsikoga najbolj noro do sedaj. Že s prvim dnem se je dalo občutiti spokojnost in olajšanje, da je nekako konec neskončnega sedenja pred knjigami in zvonjenja budilke ob prezgodnjih jutranjih urah. Torba je postala zapuščena praho-vabilna stvarca nekje v temnem nedotaknjenem kotu sobe, mi pa smo se pridružili vsakdanji zabavi pod žgočim soncem. Tam smo nabirali barvo kot dokaz, da nam niti malce ni bilo dolgčas. Po številnih tako badmintonskih kot tudi plavalnih in plezalnih maratonih so se naša telesca spočila v opojnosti sveže pokošene trave in senci visokih dreves. V miru in tišini smo sledili prepevanju ptic ter oprezali za mimoidočimi žužki. Koruza nam je služila kot zavetje pred radovedneži v primeru ljubezenskih skušnjav. Izognil se nam ni niti g. Kavč, na katerem smo marsikater deževen dan preležali v smehu in žgečkljivih pogovorih. Da ne omenim prstnih odtisov na sedežih kinodvoran ljubljanskega Koloseja ;)! Skratka, letošnje poletje je skorajda mimo, spomini nanj pa ostajajo z nami...