Definicija razočaranja

razočáranje -a s (ȃ) neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj



No, sedaj veš.

Juhej :)

In veš, koliko tvoj objem ...
in dotik ...
je vse to res ali se mi zdi?
In ta svet ni več nem,
me v nove sanje potopi
tvoj objem ...
in dotik ...
kar ne verjamem,
da letim.
Kaj vse v čudež spremeni
tvoj objem.
#

Ga imaš?

Telefon, ležeč na mehki pisani odeji. V rokah stiskam zvitek papirja s telefonsko številko. Njene besede so me potisnile med dvom in olajšanje. Želim poklicati, opraviti s tem enkrat za vselej in potisniti obup na stran. A po drugi strani nemočno gledam predse v steno in temno senco na njej, za katero se sprašujem, kako dolgo bo tam še ostala. Bi morda lahko stopila kak korak nazaj, zbrisala tistih nekaj mesecev in pozabila na vsa občutja šibkosti? Ne. Pretakaš se po mojih žilah, hraniš se z mojim mesom, zaradi tebe me mrazi in hkrati me daje vročica, pot mi obliva čelo, da od mižikanja padam v spanec znova in znova. Zmanjkuje mi časa, poseči moram po slušalki. Zavrtim številko in čakam. Samo trenutek. Ga imaš? Jaz tudi.

Moja lojtra.

Rada te imam.

Ko zapiskaš, če te 'zmerjam' z zelenjavnimi opazkami.
Ko švicava pred monitorjem in pobijava pogube vredne pošasti.
Ko mi med branjem Jokerja pihneš v uho.
Ko si grejeva hladne dlani, eskim ti.

Ko se podiva po gozdu in na mojo nesrečo naletiva na kup vej, da naju zadene salva smeha (in klavrnih padcev).
Ko ležim s tabo - z glavo ob glavi - in gledava grozljivke ter od očaranosti skoraj pobruhava sobo.
Ko poslušam tvoje emo komade, ker lahko potem zapečem podobne.
Ko pijeva pivo, ker koj postaneš židane volje.
Ko se nažirava z lepinjo, ker nisem edina, ki jo golta.
Ko pleševa, ker lahko v nulo zafrknem situacijo, pa ne bom tepena.
Ko ti grem s prsti skozi lase, ker postaneš zaspan in mi potem ne težiš.
Ko se te oprimem kot netopir in te ne spustim - ker mi sam zatrdiš, da si moj.
Ko te hecam in mi vračaš v isti meri, da je svet nato lepši.

In najraje, najraje te stisnem k sebi, objamem nežno, a močno, da ti dam vedeti, da sem tu, lojtra moja.
#

Želja stati s tabo z ramo ob rami. Zbledela je v temi.

Potem obrne se svet,
v soju znajdem se luči bogatih.
Si kdaj vdahnil parfum,
ki plava ob ljudeh drugačnih?
Želja stati z njimi z ramo ob rami
zbledela je v temi.
[Siddharta - Homo carnula]

Sijali sva, ti in jaz, kot najsvetlejši zvezdi.
Strmeli druga drugi leta sva v obraz.
A zdaj? Vse je v p****!
Ni jeza, ki treska mi v glavo,
in ni nevoščljivost, ker bila si z njo.
Ni mar mi, če si jim postavila oltar in
če njihovo tekališče je tebi kot vladar!
Briga me, če poljubljaš jim pete,
če se klanjaš, ploskaš, po bobnu udarjaš, jim kipe v čast postavljaš. Briga me!
Lahko se smejiš, hihitaš...
Super, bodi ti ti in jaz bom jaz!
A nikdar več, poudarjam, NIKDAR več!
se mi nedolžno ne zazri v oči!
Zame te več ni!

Svoboda, kaj je to?

Bila sem deklica, ki se je skrivala za mamičinim krilom. Sramežljivo sem postopala korak za korakom, skušala skriti svojo rdečico za tančico skrivnosti in se nesamostojno prisesala na bližnje, da bi ne ostala sama. Leta so minevala in tudi barva ličk je postajala vedno bolj nevtralna. Z izkušnjami - bolj slabimi kot dobrimi - mi je počasi začelo postajati vseeno za svet okoli mene. Prave vrednote - prijatelji, družina, kariera in izoblikovanje samega sebe - so se znašle na vrhu lestvice, ostale so bile le njen "podaljšek". In svoboda. Ko bi enkrat samkrat lahko okusila njeno sladkost. Ko bi mi odprli vrata kletke, da bi lahko odletela na prostost. Počutim se, kot bi mi z vsakim klicem, z vsakim "NE", z vsako prepovedjo pristrigli krila... Joj, kako presneto tesno mi je pri srcu. Razjeda me, kot da bi me po prsih polil s kislino. Naj me nekdo odpelje proč, da zbežim od tu.

Poletje je tu! :)

Mmm, kako prija nežen poletni vetrc v razkuštranih laseh! Ko te stisne v svoj objem, da si primoran ostati pod svobodnim soncem, nasmejan in razigran. Panično bežiš pred piki komarjev in pogumno prečesavaš travnike, da bi s teniškim loparjem pregnal brenclje med večernim sprehodom. Sladkaš se z neomejeno količino sladolednih kup, sočne jagode potopiš v širne globine sladke smetane in si oblizuješ prste že samo s pogledom na koktejle eksotičnih barv. Iz postelje vržeš najboljšega prijatelja, da bi skupaj namakala prste v lužah, ki so ostale od nevihte prejšnega dne. Splezaš na vrh kapitalne smreke in prevzameš vlogo gospodarja gozda. Srcu pustiš prosto pot v grlo in streniraš glasilke med vožnjo z vlakom smrti. V dlan svojega knedla :) skriješ popek, da dozori v najlepši cvet daleč naokoli.
Naj bo letošnje poletje nepozabno!

Samo en dan je ostal, samo en dan...

Ko sem prvič zacmerala v novi malce bolj prostrani svet, se je marsikomu na obrazu verjetno zarisala navzgor-obrnjena krivulja. Takrat namreč še niso vedeli, koliko sivih las jim bo ta mala brezzoba štručka povzročila. Že s prvim dnem sta se, tako kot vsi novopečeni starši, tudi moje2 tastare2 soočila s sluzastimi izcedki iz neizkušenih ust in z neznanskim smradom uporabljenih pleničk. Kaj hočemo, dojenček pač mora vse takoj sprobat :P. Sledilo je prvo korakanje do neznanega (baje sem se nekega sončnega dne sama odpravila kar daleč stran), rast zobkov in glasnega joka ob tem zanimivem procesu, samostojno okušanje banane (mmm), privajanje na kahlico in odvajanje z nje, igranje z raznoraznimi pripomočki (prtički, regrat, deževniki), občudovanje gromozanskih živalskih bitij.... Vse te izkušnje so privedle do zavedanja samega sebe. In s tem je prišel trenutek, ko se je vame vtisnila močna želja po samostojnosti. Po polnoletnosti. Odkar so mi okoli vratu privezali rumeno rutko, skušam seči "do neba", da bi nekega dne dosegla veličino odraslosti. Vem, da mi ena številka ne bo prinesla ne zrelosti ne razuma, pa mi vseeno predstavlja stopničko več do uveljavitve, do svobode, ki si jo morda potiho vsak želi enkrat držati v dlani. In ko se sprehajam po sivih cestah ter mi pot prekriža otrok s torbo njegove dvakratne velikosti, ni lepšega kot kanček iskrice v očeh, češ - "Ha! Tudi jaz bom enkrat velik!"

Vsi za šampijone rumene!

~ Pusti rokam, naj objamejo nebo. Reci glavi, naj spusti svoje telo. ~

Oči napeto opazujejo dogajanje na parketu. Mišice pesti se krčijo, živci v nogah trepetajo, po dvorani odmevajo glasovi navijačev "Dajmo, Šenčur!" Še tri minute do konca, Medvode vodijo za pet točk. Bo ekipi Šenčur CP Kranj uspelo?
Osebne napake se vrstijo, trenerji nadglasijo celotno tribuno, sodniki so v teh dolgih minutah lahko ali angeli ali demoni na njihovih ramenih. Piski so na naši strani. Ena sama točka nas loči od vodstva. Zadetek z bonusom šeprostega meta!
Žoga se zopet odkotali na stran nasprotnikov. Ura odbija še zadnjih deset sekund, izguba nadzora in hitra reakcija nam prineseta novi dve točki.

Zmaga je v rokah rumenih šampijonov!

Kje sem JAZ?

Koraki odmevajo po hodnikih. Nekatere oči se uprejo v moj obraz - nekatere mrko, druge nežno - in vseeno mi je. Skrivam se za plaščem, nihče ne vidi potnih rok, nihče ne sliši prestrašenih misli. Bojazen pred novim dnem je očem nevidna. Stojim pred vrati v tišino, poslušam njihove besede in ne želim spregovoriti. Vsaka beseda, ki jo izrečem, se zdi kot laž. Kot eno nenehno prikrivanje te neznosne bolečine, ki je nikakor ne morem spraviti iz sebe. Želim molčati, četudi me doletavajo vprašanja. Zakaj bi odgovarjala, ko je vse, kar odgovorim, ena sama neresnica? Nato me spreleti nekaj neznosnega. Bolečina, nasprotna bolečini molka. Prisiljena sem izdati novo laž. Prisiljena sem se vrteti v krogu te preklete bolečine, preklete vesti, ki mi pravi: Stori to.. Ne! Stori ono! In kadarkoli, KADARKOLI se obrnem v pravo stran, je ta le preobleka napačne. Še zadnji korak proti domu. Odklenem vrata v svet tišine, odvržem plašč na postlano posteljo, se stisnem v kot in ihtim. Jočem. Raztresam solze želja. Želja, da bi me stisnila v svoj objem, prekinila moje muke in mi vrnila življenje, ki sem ga včasih tako rada živela.
Pa me ne objameš.

In se bliža. Bliža se.

Drage dame in dragi gospodje! S sijočimi očmi naznanjam, da se bliža nepozabni dan. Dan našminkanih ustnic in vonja parfumov, dan črnih vodk in škrlatno rdečih borovničk, dan plesa in petja. Dan zabave, ki bo večno ostala v spominu gorenjskih mladenk. Da Phenomena dan.

Ko bomo brez milosti odvrgle vsak delček prilepljenega testosterona, se oblekle v simpatična oblačila, brez namenov koga pritegniti v naš objem, in zavrtele svoje pete na plesišču bogu za hrbtom.

Po guljenju starih klopi, zdolgočasenem poslušanju že skorajda odmrlih glasilk profesorjev, tuljenju šolskega zvonca (,ki te ob jutranjih urah dokončno vrže iz zalimanosti), ogledovanju enih in istih LSD frisev (fuj fej...), smo se dekleta odločila, da iz stresnega okolja skočimo na sončno stran sveta. Neumajno čakam dan, ko bom povlekla svoje bejbe za rokav in v njihovi družbi pohitrila ritem srca.

Ufff... Noro bo!!! :)

Sladke sanje, ljubljeni

Sanjam o jutranjih žarkih veličastnega sonca. Sanjam o vonju nežnih cvetov vrtnice, o zvokih tišine. Sanjam o toplini mehke postelje, o udobnosti svežih rjuh. Sanjam o dolgih lesenih stopnicah, ki na vsake toliko časa s škripanjem zmotijo sladek spanec. Sanjam o neskončnih horizontih belega zidu, o romantičnosti svetlobe malih svečk in rdečih novoletnih lučk. Sanjam o hladnem osvežilnem čaju, o kislih mandarincah, o opojnosti belega vina. Sanjam o njegovih strastnih poljubih, o nepozabni omami, o njem. Samo o njem. In nato se zavem. Sanje se razgubijo, poleg upanja na novo snidenje pa pustijo še spoznanje, da ga ljubim. Ljubim te, Prepovedani.

Ena in edina. Siddharta.

Spektakel letošnjega leta.
Ljubljana, Prešernov trg. Množica rockerjev, zabunkanih v topla oblačila, željnih ene in edine.

S klapo smo se po nedolgem prepričevanju le odločili zapustiti območje za 4imi zidovi in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Ozračje je bilo karseda mirno s pridihom prazničnega vzdušja, v meni pa se je v primerjavi z njim dogajalo ravno nasprotno: vulkan se je pripravljal na izbruh. Poskušala sem zamižati in mimo spustiti ves minevajoč čas do enega najlepših dogodkov mojega življenja. Poskušala sem karseda potrpežljivo sedeti na sedežu, gledati skozi okno in opazovati mimobežečo okolico, pa mi je to z vsakim trenutkom manj uspevalo. V glavi so mi odmevale melodije, pela so se besedila in mi večala srčni utrip. Danes grem na eno in edino.

Komaj smo našli prost parkirni prostor, že smo odhiteli na samo prizorišče. Ker množica niti ni bila še tako velika, smo se uspeli pririniti dokaj blizu odra in opazovati dogajanje na njem. Odlična zasedba predskupin, ki je počasi privabljala obiskovalce, nas je pripravila za pravi rockovski žur. Očarani od violinskega mojstra (vsaka mu čast!), smo pozabili na čas, zato nas je hiter prihod ene in edine še toliko bolj prijetno presenetil...
Ob omembi njenega imena se je Prešernov trg v trenutku napolnil. Prihaja. Ona, na katerin koncert sem čakala, odkar vem zanjo, je tu. Odrske luči se ugasnejo. Sceno krasi le modra svetloba in svetloba iskric naših oči. Tromostovje navdajo ponosni in presrečni vzkliki. Začenja se. Na oder stopi ena in edina. SIDDHARTA.

Belina ob njenem vstopu nas zaslepi in poživi. Roke segajo proti nebu, petje se širi na vse strani, energični zvoki električnih kitar, udarno bobnenje bobnov, nežnost klaviature trese vsak kanček pravega rockerja. Od Mr. Q-ja, preko Plastike, Neznanega, Domin, Brezokoffa, Disco deluxa, Ohma, II a modrasa, Homo carnule, Platine, Poti v x, Klinika, Samo edinega, Neona, B mashine, Ringa, Rooskiea, Napoja, T.H.O.R.a, pa vse do Malih rok je rockalo, rockalo in še enkrat rockalo. Energija, ki nas je preplavljala ta večer, je neopisljiva. Noro, fantastično, neverjetno! Brez dvoma lahko rečem, da Siddharta JE zakon. In to je za moje pojme popoln zaključek letošnjega leta.