Kje so štumfi?! {ali blog brez smisla}

Popolna zmešnjava! Po predalih in v moji glavi, morda zaradi pičlega 5urnega spanca. Meljem kruh z nutello in sploh ne občutim sladkosti te packarije. Poslušam Wonderwall, sigurno že 73tič, pesem pristoji dnevu - soncu in belim ovčkam na nebu. Sprašujem se, do kod bi lahko segel moj pogled, če mi ga ne bi krajšala streha sosedine hiše. Nič bolje ni, če se splazim na podstrešje in kukam skozi okno - streha je previsoka, da bi lahko uzrla gozdne površine. Ribi presneto glasno pokata mehurčke in žal mi je, da jima ne morem nuditi boljšega ribjega življenja. Nobene rastline, nobenega filtra, nobenega kamenčka; plavata v praznini in po vsej verjetnosti se tega sploh ne zavedata. Zaletavata se v steklen rob, včasih se lovita po tisti 10x10x10cm posodi, vedno pa žalobno gledata v nevodni svet. Pizda, sedaj sem pa depresivna. Prebrskam košaro s štumfi, nobenega para, vse je pomešano med seboj. Še malo manjka, da si ne nabavim 30ih parov nogavic, ostale pa zažgem. Ker si s 43imi centi dejansko lahko pomagaš pri večanju garderobe. V zamrzovalni skrinji leži tona sladoleda. No, tona sladoleda, ki ga sestra strastno liže - vse moje čokoladne lučke so itak že prvi teden pošle. Še sreča, da pistacije nihče ne mara. Pa to ne pomeni, da jo imamo. Stari hoče, da grem z njim v qlandijo. Itak. Nedvomno. Samo še štumfe poiščem.