1.

Kodrlajsam. Že par let, se mi zdi. Kaj let, mesecev! Hmm, je človek kaj mlajši, če pove, koliko mesecev je star? Ali se samo ostalim, ki ne znajo računat, še manj pa množit, zdi, da šteje manj kot šteje število gub na njegovem čelu?

Matematika je delikatna stvar. Če se ne bi trudila .. Ok, 'trudila' z njo celih (da preštejem ...) 12 let, mi na koncu ne bi predstavljala tolikšnega pozitivnega izziva, kot mi ga je na maturi. 4 - to oceno sem zadnjič s solzami žalosti ugledala v 8. razredu, ko je kvarila moj odlično odlični uspeh. Ma, ni bil odličen - je bil povprečno odličen.

1 + 1. Ti in jaz, jaz in ti, mi2. 2. Bolj ko te spoznavam, bolj ko te dan za dnem stiskam k sebi (joj, ti sploh ne veš, kako prijetno dišiš), te poljubljam zdaj sem zdaj tja ... Še ko pišem ta post, mi gredo kocine pokonci. Ko si moj in ko zatrdno vem, da jaz nočem biti nikogaršnja več kot le tvoja, se mi2 razbliniva. Dobim občutek, da nisi samo poleg mene. Si moja polovica, moj bit, človek, s katerim želim graditi prihodnost. Dobesedno, če bova šla skupaj na gradbeno :).

Na koncu dneva vedno znova spoznavam: Še sreča, da smo se učili tudi ulomke!


p.s. Ljubim te. Danes in jutri, v najinem 13. mesecu.