Posvečen nikomur in vsem. Ne da se mi tarnati, ker nimam čez kaj. Nočem 'odštevati časa' do mature, ker me to blazno nervira. Ne bom kritizirala vremena, ker je preprosto lepo, toplo, sončno. Ne pogrešam ničesar, čeprav pogrešam vse. Ne bom jokala, ker nimam robčkov. In ne bom se smejala, ker je vsaka šala primitivna, moja krivulja pa potrebuje univerzalnost, nekaj novega, spontanega, smeh iz srca in še več. 70ti post. Ja, precej jih je že za mano. Precej naučenega, izkustev tisoč in eno, izpolnjenih sanj, potlačenih in zavrženih hrepenenj, padcev in vzponov ... Tu sem, še vedno, pišem sama sebi in tistim, ki dejansko berejo ta blog.Kako sem sploh začela? Bila sem majhna in neumna, predvsem pa polna čudne energije, ki me je navdala v ljubkih letih osnovne šole. Ljubkih v sarkastičnem pomenu, tam se je namreč dogajala cela vrsta stvari, ki me vsakokrat, kadar ga imam malo v riti, vržejo iz tira. Ob teh besedah bi vsak pomislil: 'Pa kaj za vraga se je tam zgodilo?' Ja, folk, jako ste predvidljivi, zato ne bom kvarila čarovnije bloga z izdajanjem svojih najmračnejših skrivnosti. Muahahahaha! :) Skratka, osnovni šoli sem obrnila hrbet in skočila med klopi škofjeloške gimnazije, kjer so se bivša čustva sprostila v vsej meri, poleg tega pa sem v 'dar' prejela novo dozo, ki je spremenila moj pogled na svet in na vse, kar leze in gre na njem. Pa je nastal blog. Zakompliciran kot sem zakomplicirana sama, a najizobraženejšim psihologom še kako jasen. Ja, taka sem. 18. 8. 2008, imamo že 4 olimpijske medalje - plavanje, judo, strelstvo, met kladiva. Sledi svojim sanjam, da boš dosegel svoj Olimp. Jaz ga dosegam. 70ti post torej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar