Nasvidenje odvečnemu!

Kašelj mi ne pusti spati. Kaj se pa sprehajam v copatih in kratki majici po dežju ob 10h zvečer s košem v eni dlani in kapljicami v drugi! Ni le kašelj tisti, ki me drži pokonci. Spomini me hranijo z energijo, nagonsko jih brišem, naprej moram brez zadržkov. Ne brišem tistih izpred nekaj dni. Ti so lepi, nežni, polni ljubezni, medsebojnega spoštovanja, smeha, sproščenosti, vredni spominjanja. Brskam po predalih in trgam le tiste slike, ki me vežejo na preteklost. Bila je živahna in tako daleč od mirnosti ali bolje rečeno samega miru. Izginjajo slike, ko je roka še iskala pravi zamah, ko je um izbiral prave besede in jih povezoval v smiselno celoto, ko je naivnost prekašala neumnost in slepo sledila vsem občutjem, ne ozirajoč se na realnost. Srečna sem, da moje otroštvo leži na dnu kontejnerja. Edini del otroštva, ki se ga lahko dotaknem, bo v sredo odpeljan na smetišče, v mojih omarah pa bo ostal le vonj po njem. Ni več jokavih verzov, ni brezpomenskih pesmi, ni vabil na rojstnodnevne zabave, še kontrolne so šle med smeti. Ostajajo le plišasti medvedki in fotografije iz živalskega vrta.