Za dežjem posije sonce

Čakam. Zasanjano, kot sem zasanjana sama, strmim v neznano in čakam. Nad menoj se zgrinjajo temni oblaki, napolnjeni s celimi sodi osvežujoče tekočine, pa kar čakam. S tihim grmenjem mi na obraz počasi kapljajo težke kaplje, jaz pa čakam. Bliska se, strele švigajo mimo mene, kot bi bila obdana s kupom železja, pa se ne premaknem. Čakam. Žge me do kosti, vroče mi postaja, kaplje se mešajo s potom, trepetam od strahu in bolečine, kri urno teče po venah, krči me grobo stiskajo, oči se rosijo, penim se od trpljenja, vsak čas bom eksplodirala kot atomska bomba. In čakam. Zadene me v srce. V roko, nogo, trebuh, glavo. Nabita z energijo na električnem stolu prenašam svoje breme in sprijaznjena čakam. Zavzeto skrivam svoje solze in jih nikakor ne želim spustiti na plano. Zavedam se, da je mučeništvo del življenja. Da bo za njim prišel nov dogodek in z njim mogoče nasmešek na obraz. In res. Takoj ko izstopim iz svoje, prej zaklenjene, železne kletke, se nebo odpre. Skrivnostna tema izgine, kot je prišla, in privede luč na obok. Sonce se prikaže v vsem svojem sijaju. Vsa tegoba se skrije v svojo luknjico in mi da občutek lahkotnosti. Počutim se kot peresce. Nežen vetrc me prenaša po zraku in osrečuje. Ni lepšega občutja kot je občutje ob doseženem cilju. Ko ga brezmejno preko vseh ovir dosežeš. Dočakaš.