Minila je jesen. Minila je dolga mrzla zima. Minila je cvetoča pomlad. In poletje. Neskončno pričakovano poletje, za katerega smo si vzeli vsak delček sekunde, je mimo. Jesen je tu. Listje počasi menja barvo za barvo in se pripravlja na odhod z dreves. Veter nežno prinaša hlad in odnaša prah izpod mojih nog. Sprehajam se. Ovita v dolg plašč mirno hodim po poljski poti z eno samo mislijo. Nate. Veselje mi napolni dušo, ko mi pritavaš v spomin. Kot senca si se dan za dnem potikal mimo mene, pa sem vseeno uspela ujeti tvojo čudovito podobo. Delila sva si sramežljive poglede brez vednosti, da se v obeh skriva nekaj skrivnostnega. Nekaj nepojasnljivega. Bežala sva vsak v svojo stran in zaradi strahu pred neznanim zaklepala vrata drug pred drugim. Misterij, katerega sva skušala razrešiti, nama nikakor ni želel niti namigniti prave rešitve. Potrpežljivo sva čakala na prvi korak, pa nisva mogla zbrati dovolj poguma, da bi začela s potjo. Do prave priložnosti. Nikoli ne bom pozabila tiste noči, ko sem z močno spodbudo uspela sesti zraven nje. Ta noč je bila ključnega pomena za najin drugi, tretji, četrti.. za vse korake v skupni prihodnosti. Sedaj si tu poleg mene. Pet minut s teboj je pet minut sanjskega življenja. Te minute zbrišejo vsako še tako veliko oviro med nama. Zmedenost, ki me je spremljala vsa ta leta, se v teh minutah popolnoma spreobrne v prepričanost, da sem te končno našla.Moje večno neizpolnjeno hrepenenje je postal pikanten delček moje preteklosti.
In je čudna, hecna, a lepa, kajne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar