Dnevnik - edina pot do preteklosti

Brskam po svojem spominu, tuhtam o vseh dnevih, ki sem jih preživela z najdražjimi, pa se nekaterih sploh ne morem spomniti. Ne morem jih priklicati na plano. Ko mi nekateri z iskricami v očeh razlagajo o svojih lumparijah, srčkanih pripetljajih, pustolovščinah, sama samo obsedim in brez besed poslušam. Ne morem jim zaupati svojih izkušenj, ne znam jim izdati svojih misli in občutij ob določenih dogodkih, ker se jih preprosto ne spomnim. Da je moj spomin podoben siru, sem začela opažati že nekaj časa nazaj, pa preprosto ni razlage, zakaj se mi to dogaja. Z vsakdanjim strahom, da bom nekoč pozabila najpomembnejša obdobja in ljudi v svojem življenju, čim večkrat pišem v svoj dnevnik. Četudi na smrt utrujena, četudi skorajda utopljena v solzah, četudi totalno zaposlena, dnevnik je tisti, za katerega si nekako vedno utegnem vzeti čas. Ne vem, zakaj. Zdi se, da je poleg mojega slabega spomina on moja edina pot do preteklosti. Hecno, a tako je. Včasih se med pisanjem sprašujem, če bo v daljni prihodnosti kdo uspel izbrskati njegov skrivni kotiček in ga docela prebrati (hmm.. le koga bi zanimale misli zmedene najstnice? :)).. Že res, da me zanima, kakšen lepotec bo brskal po moji zasebnosti :P, vendar se takih vprašanj hitro znebim. Moja služba med pisanjem dnevnika je edino to, da mi uspe obnoviti lepe trenutke. Luknje pa se medtem kar večajo…