Jaz, taboriščnik

Zvoki piščalk me prebudijo v hladno jutro 1940ega. Po ulicah odmevajo trdi koraki nemških vojakov in njihove hladne, nerazumljive besede. Obsedim na postelji v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Strah mi žge vsak košček telesa in mi zastaja dih. S široko odprtimi očmi strmim skozi okno in poslušam, kako pod silo padajo vrata židovskih domov. Tresk! Pred seboj zagledam visokega možakarja, oblečenega v rjav plašč, z zapasano pištolo ob medenici in čepico, ki ne more prikriti njegovega sovražnega pogleda. Trdno me prime za roko in zvleče iz topline mojega doma. Obrazi družine izginjajo v megli, ostajajo le sence in spomini na sončne dni. Kam me vodite?! Šibka svetloba luči pred menoj prikaže star, zarjavel kup železa, iz katerega se kadi cela vrsta strupenih plinov. Obstojiva pred polnim vagonom, nakar me potisnejo vanj. Pomešam se z židovskimi pripadniki. Nekatere poznam, druge ne. Ne upamo se spraševati, kam nas bodo odpeljali. Opazujemo dogajanje izven gneče in šklepetamo z zobmi. Začelo se je.

Še zadnji pisk s piščalko. Vlak se požene v počasni dir. Pelje nas stran od sreče, od ljubezni, mirnosti… Mimo nas bežijo prelepe zelene ravnice, žuboreči potočki, v katerih smo se poleti osvežili; nizki hribčki, s katerih smo se kot otroci kotalili; svoboda sinje modrega neba… Ustavimo se. S strahom se spogledujemo in čakamo. Vrata vagona se piskajoče odprejo. Zadrhtim od skomin. Z odprtimi usti se razgledam naokoli. Telo od same groze obstoji in ne uboga mojih ukazov. Obdan z jekleno ograjo, bodečo žico, pištolami, bombami, takim in drugačnim orožjem iz te kletke ne vidim izhoda. S prvo minuto se moje hrepenenje po domu zviša na maksimum. Nočem biti tu. Pa sem.

Povlečejo nas iz varnega zavetja vagonov in razvrstijo v skupine. Moški, ženske, otroci. Kaj nas čaka?... Z ostalimi moškimi sotrpini pod »varstvom« počasi odrinem do majhnih lesenih barak, od katerih me zaudarjajoč vonj žene daleč stran. Nimam dovolj poguma, da bi zbežal. Sledim vrsti in vstopim v eno izmed »hišic«. Zopet obstojim. Zazrem se v kopico prekratkih pogradov, ki, tako kot mi, kot sardine negibno stojijo pred nami. Izberem si svoj delček trdih ležišč in se zatopim v svoje misli. Skrivnostnost tega kraja vzbuja zle slutnje. Čez nekaj minut vstopi močan mož mrkega obraza, ki v nam razumljivem jeziku razloži pravila. »Taborišče. Nemci. Vojna. Beg – smrt. Delo osvobaja.« K-kaj?! Uležem se v posteljo in poskušam odmisliti vse njegove besede, ves hrup, ki me obdaja, vsako drobno malenkost tega kraja. Verjetno samo sanjam. Tako je. Sanjam…

Zvoki ptic me prebudijo v hladno jutro 1945ega. Zunaj odmevajo lahki koraki zavezniških vojakov in njihove tople, nerazumljive besede. Utrujen obsedim na postelji v pričakovanju, kaj se bo zgodilo. Upanje mi žene kri po telesu in zastaja dih. Končuje se. Zgodnje jutranje vstajanje se bo prelevilo v neskončen počitek. Mali košček kruha in lužica juhe bosta v kratkem postala preobilni vsakdanji obrok. Neplačana težka gradnja tunelov, novih zgradb, ustvarjenih za trpinčenje; cest,… se bo preobrazila v prijetno, dobro plačano delo. Želje po pobegu se bodo uresničile brez možnosti usmrtitve. Umazanija in bolezen, ki se nabira že toliko let, se bo z enim skokom v kad končno sprala z mene. Smrad iz krematorija se bo razblinil v prelepem vonju pomladnih cvetlic. In ves strah, s katerim sem se spopadal dan za dnem, bo odšel iz mene v trenutku, ko poletim nazaj v svobodo.
Še zadnjič se zatopim v svoje koščene roke, nato pa iskrivo prestopim prag lesenega domovanja in vstopim v novo življenje. Največje sovraštvo, sovraštvo med Nemci in Židi, je zame sedaj le grenak spomin iz preteklosti. Vse, kar si ta trenutek želim, je objeti tiste sence, ki sem jih ta čas tako zelo pogrešal in ljubil. Pa jih ne morem…