Nasvidenje, zloba!

Odšla je. Z jezo napolnjena je sunkovito vzela ključe svojega avtomobila in odšla novim lažem naproti. Žaljivke, ki mi jih je zopet izrekla, so šle mimo mene kot ona sama. Počasi začenjam uživati v tem, kar počnem. Z molkom in ignoranco ji poženem kocine pokonci in rdečico jeze na obraz. Vsaka njena beseda je zame nova, a preslišana laž. Je kot vetrc, ki te nalahno zmrazi, nato pa izgine. Rane bolečin, ki si mi jih v teh letih prizadejala, vztrajno postajajo le grenak delček preteklosti. Ne bojim se več tvoje zlobe, ne tvojih besed niti dejanj. Ni mi mar, če pred menoj izgubljaš razum. Kar si sejala, to sedaj z vsakim svojim izbruhom žanješ. Postala si natanko to, kar si venomer »občudovala«. Podobna si svojim zavitim in spletkarskim koreninam, obkoljenim s hinavščino in strupom. Počasi izgubljaš tla pod seboj, pa se še vedno skušaš vzpeti nad oblake. Konec je zate. Brez solza, brez slabe vesti in brez kančka usmiljenja, samo z razočaranim pogledom vate, ker si nas uspela na tak grd način izgubiti…