Kot blisk si se nenadoma prikazal pred menoj. S svojo mirnostjo si sedel poleg mene, opazoval dogajanje in komuniciral z nami. Nasmejal si se v zabavnih trenutkih, zresnil si se v resnejših situacijah. Ko me je s svojim obiskom presenetila boleča fantazija preteklega leta, si sočustvoval z menoj. Počasi in vztrajno si preko sporočil segal v moje srce in dušo. Začela sem te ceniti kot nikogar doslej. S svojo razumnostjo, pametjo in iznajdljivostjo si si prislužil moje spoštovanje. Tvoj prihod, ki sem se ga sprva, priznam, malce bala, mi je kasneje naredil dan popoln. V tvojem objemu sem se počutila varno in ljubljeno vse dokler... Dokler nisi odšel. Namenil si mi še nekaj lepih sporočil, nato pa sva se odločila, da zaradi razdalje prekineva najino "zvezo" in ostaneva prijatelja. Od tiste prelomnice naprej se je najino prijateljstvo precej spremenilo. Izginilo je neznano kam. Najini pogovori so se krajšali, postajali so nezanimivi in zdolgočaseni, kot sva bila tudi midva. Začela sva se oddaljevati drug od drugega in tu se sprašujem, zakaj je temu tako. Kaj sem storila, da nisem več vredna, da mi sploh še kdaj nameniš kakšno besedo? Kaj sem zakrivila, da je še tisti konček tistega, kar sva včasih imela, utonil v pozabo? Sem te morda s čim prizadela? Morda se mi samo zdi, a dvomim. Ne razumem, s čim sem se ti tako zamerila. In čeprav sem te uspela pozabiti, čeprav mi zdaj malokdaj padeš na misel, te pogrešam, Matija. Pomenil si mi preveč, da ne bi upala tega priznati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar