In sedaj sem tu. Na vrhuncu svoje slave. Ponosno stopam po šolskih hodnikih, medtem ko ostali občudujoče strmijo vame. Moja sreča je popolna. Pridobila sem si spoštovanje in s tem samozavest, ki sem jo tako potrebovala. Moja potrpežljivost se je obrestovala. Sem to, kar sem si vedno želela: Sem ljubljena in cenjena. Brez pomisleka se sprehajam od vrat do vrat in vsi me z iskrenim nasmehom pričakujejo. V očeh jim berem, da bi mi bili radi podobni..
Nakar me bolečina zbudi iz sanj. Z muko vstanem iz postelje, čeprav bi najraje za večno ležala tam in se s tem izognila vseh ostrih pogledov ter poniževanj. Ledeno mrzla voda spere z mojega obraza vse tegobe prejšnega dne. A naj se še tako trudim, ne morem hliniti, da se veselim novih izkušenj. Kajti vsakokrat me doletijo stare. Z vsakim dnem se spopadam s preteklostjo in napakami iz nje. Počutim se kot ptica v kletki, ki hrepeni po svobodi.. Ujeta sem v prekleti krog lastne krvi. Na tem svetu živim kot napaka, kot zmazek, ki zaradi zmedenosti ne ve, kako naj živi svoje življenje. Podrejam se celotnemu svetu in hkrati skušam biti enakopravna z njim. Psihično mi zmanjkuje energije.. Slutim, da mi bodo v kratkem popustile niti in da bo slika popolnega filma, ki se mi že od nekdaj vrti v glavi, razbila.. Edini izhod iz tega obupnega stanja je nova bolečina. Zarežem globoko, še globje, da pricurlja iz mene tista čistost, ki mi je še ostala.. Da začutim, kako je, če za trenutek pozabim na vse svoje težave in se poglobim le v svojo rano.. Solze sperejo rdečino z moje roke in me uspavajo.. In ko pride nov dan, ko sonce posveti na moje telo in mi veter razmrši lase, je pobeg v svet olajšanja znova pred mano. Globje, dlje... Mogoče tokrat zadnjič?
Ni komentarjev:
Objavite komentar