Potiho se dan za dnem sprehajam pod tvojim oknom. Izpod kodrastih las prikrito pogledam na tvoje dvorišče, če se morda ne potikaš kje zunaj. Za vsak slučaj prisluhnem vsem zvokom, da bi morda vsaj tokrat zaslišala tvoj glas. Z očmi švignem še do garaže in ugotovim, da si doma. Na varnem. Ali pa te ni. Ne sprašujem se, kje si. Ne vtikam se v tvoje življenje, čeprav skrivam, da bi morda želela biti vsaj mali delček njega. Sama pri sebi nekako slutim, da si mi nekaj več, četudi si mi popoln neznanec. Ne sanja se mi, kdo si, pa mi vseeno nekaj pomeniš. Ob srečanju s tabo poleg vse tegobe in neuresničljivih želja na plano privre čudežen kanček sreče. Samo en tvoj nasmeh mi misteriozno polepša še tako grozen dan. V tvoji bližini sem lahkotna in sproščena. V tvoji bližini sem jaz zares jaz. Tega se ne zavedaš. Ne zavedaš se, da name deluješ kot neustavljivo privlačen magnet. In tega se nikdar ne boš zavedel. Si le sladka skrivnost in večno neizpolnjeno hrepenenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar