Samo en dan je ostal, samo en dan...

Ko sem prvič zacmerala v novi malce bolj prostrani svet, se je marsikomu na obrazu verjetno zarisala navzgor-obrnjena krivulja. Takrat namreč še niso vedeli, koliko sivih las jim bo ta mala brezzoba štručka povzročila. Že s prvim dnem sta se, tako kot vsi novopečeni starši, tudi moje2 tastare2 soočila s sluzastimi izcedki iz neizkušenih ust in z neznanskim smradom uporabljenih pleničk. Kaj hočemo, dojenček pač mora vse takoj sprobat :P. Sledilo je prvo korakanje do neznanega (baje sem se nekega sončnega dne sama odpravila kar daleč stran), rast zobkov in glasnega joka ob tem zanimivem procesu, samostojno okušanje banane (mmm), privajanje na kahlico in odvajanje z nje, igranje z raznoraznimi pripomočki (prtički, regrat, deževniki), občudovanje gromozanskih živalskih bitij.... Vse te izkušnje so privedle do zavedanja samega sebe. In s tem je prišel trenutek, ko se je vame vtisnila močna želja po samostojnosti. Po polnoletnosti. Odkar so mi okoli vratu privezali rumeno rutko, skušam seči "do neba", da bi nekega dne dosegla veličino odraslosti. Vem, da mi ena številka ne bo prinesla ne zrelosti ne razuma, pa mi vseeno predstavlja stopničko več do uveljavitve, do svobode, ki si jo morda potiho vsak želi enkrat držati v dlani. In ko se sprehajam po sivih cestah ter mi pot prekriža otrok s torbo njegove dvakratne velikosti, ni lepšega kot kanček iskrice v očeh, češ - "Ha! Tudi jaz bom enkrat velik!"