Ga imaš?

Telefon, ležeč na mehki pisani odeji. V rokah stiskam zvitek papirja s telefonsko številko. Njene besede so me potisnile med dvom in olajšanje. Želim poklicati, opraviti s tem enkrat za vselej in potisniti obup na stran. A po drugi strani nemočno gledam predse v steno in temno senco na njej, za katero se sprašujem, kako dolgo bo tam še ostala. Bi morda lahko stopila kak korak nazaj, zbrisala tistih nekaj mesecev in pozabila na vsa občutja šibkosti? Ne. Pretakaš se po mojih žilah, hraniš se z mojim mesom, zaradi tebe me mrazi in hkrati me daje vročica, pot mi obliva čelo, da od mižikanja padam v spanec znova in znova. Zmanjkuje mi časa, poseči moram po slušalki. Zavrtim številko in čakam. Samo trenutek. Ga imaš? Jaz tudi.