Kje sem JAZ?

Koraki odmevajo po hodnikih. Nekatere oči se uprejo v moj obraz - nekatere mrko, druge nežno - in vseeno mi je. Skrivam se za plaščem, nihče ne vidi potnih rok, nihče ne sliši prestrašenih misli. Bojazen pred novim dnem je očem nevidna. Stojim pred vrati v tišino, poslušam njihove besede in ne želim spregovoriti. Vsaka beseda, ki jo izrečem, se zdi kot laž. Kot eno nenehno prikrivanje te neznosne bolečine, ki je nikakor ne morem spraviti iz sebe. Želim molčati, četudi me doletavajo vprašanja. Zakaj bi odgovarjala, ko je vse, kar odgovorim, ena sama neresnica? Nato me spreleti nekaj neznosnega. Bolečina, nasprotna bolečini molka. Prisiljena sem izdati novo laž. Prisiljena sem se vrteti v krogu te preklete bolečine, preklete vesti, ki mi pravi: Stori to.. Ne! Stori ono! In kadarkoli, KADARKOLI se obrnem v pravo stran, je ta le preobleka napačne. Še zadnji korak proti domu. Odklenem vrata v svet tišine, odvržem plašč na postlano posteljo, se stisnem v kot in ihtim. Jočem. Raztresam solze želja. Želja, da bi me stisnila v svoj objem, prekinila moje muke in mi vrnila življenje, ki sem ga včasih tako rada živela.
Pa me ne objameš.