na koncu itak ni nič več pomembno.

sit si svojih solza. sit si solza drugih, ker nikomur ne znaš več pomagat. ker se ti zdi, da nobena tvoja beseda nima več pozitivnega učinka. sit si lastnega tožarjenja, zato jočeš pod odejo, da nihče ne sliši tvojega ihtenja. da ti ne bi bilo treba razlagati svojih vedno istih problemov. pišeš bloge, da se izdaš, čeprav se v bistvu nočeš. pišeš, ker drugače ne znaš več izdajati samega sebe. pišeš, ker nočeš in hkrati hočeš, da se ljudje zanimajo, od kod ti zabuhle oči. sit si sprenevedanja, da bo kdaj bolje. z vseh strani te obdajajo z 'svet bo kmalu lepši in 'pojdi naprej, boš že našel, kar iščeš'. ne, ni tako lahko. čas mineva, minute se ti odštevajo, pomembna je prav vsaka do potankosti. in zato objukuješ čas, ki si ga vrgel proč. objokuješ, namesto da bi se podal k stvarem, ki so ti pisane na kožo, k stvarem, o katerih si vedno sanjal in jih sedaj zanemarjaš. res je, morda ne bo takoj bolje. najsi ne bo bolje čez mesec, morda 2 ali 6, je čas, ki ga izbereš za solze, čas vržen stran. ko na koncu blesk kose zaznamuje tvoj zadnji dih, je edina stvar vredna objokovanja objokovanje samo. drugo itak ni nič več pomembno.