Ne vem, kdaj sem nazadnje izlila svoja čustva na papir oz. v tem primeru na tipkovnico. Danes imam občutek, kot da sem nazaj v puberteti, ko se mi je prevečkrat zazdelo, da ni sorodne duše, ki bi me dejansko razumela v celoti. Ali pa vsaj delčka mene. Čeprav je v kotu vedno stal nekdo, ki bi lahko analiziral vsako mojo misel, a ga jaz nisem hotela videti ali pa je bil pač on neviden.

Danes imam natanko tak občutek. Počutim se kot tujec, ki v lastni hiši nima kančka razumevanja, za povrh pa nonstop pogrevam stvari, ki niso razumne ne meni ne komu drugemu. Skušam zaustaviti tok, ki na vsake toliko časa pridrvi vame in me docela ohromi. Jok mi niti ne pomaga in se ne trudim z njim, je žal vse tako navdano s čustvi in močno, da vem, da še dolgo ne bo bolje. In tisti, ki bi me res znali stisniti v objem, so daleč stran od mene, ali pa jih sploh več ni zame.

Trenutno je tako. Verjamem, da bo jutri bolje, vse bom naredila, da bo. Nežen otroški smeh in glasovi tistih, ki jih rada poslušam. A danes sem gluha.