Kako zbegan moraš biti, da nekako ne misliš na stvari, na katere bi preprosto moral? Se sprašujete, na kaj sem spet pozabila, a? V bistvu to sploh ni pomembno, ali pa pač preveč sramu vredno in prehudo vredno omembe, kakopak.
Kakorkoli že.
Zadnje dni po nekem čudežu stojim na trdnih tleh. Tako trdno, da že plavam med oblaki - osrečuje me vse, s čimer se trenutno ukvarjam in vsi, s katerimi si ustvarjam nepozabne dogodivščine. Tudi moj jako potrpežljivi inštruktor, ki si bo na koncu vsega zaslužil najmanj največjo bajadera bonboniero.
Skratka.
Medtem ko stojim na tleh, ponavadi pride mimo kak neljub pripetljaj. Tako, za popestritev. Dan je bil kot vsak, ljub in sončen, nič kaj preveč napet, a niti malo dolgočasen. Dokler nisem prejela klica stare znanke. Potem pač ni bilo več tako. A nič bat, nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še hujše. In na srečo obstaja tudi jutri. Upam. :)
1 komentar:
Zakaj pa ne:)
Objavite komentar