Kam pridemo brez domišljije?

Rada bi ...
... dala vse štiri od sebe in začutila že malce pozabljeno mehkobo blazin.
... , da pada dež in vse ozračje vsaj malo sprosti.
... prebrskala sestrino omaro.
... z luknjačem preluknjala vse liste naenkrat.
... zarila glavo v pesek in pozabila na rezultat eseja.
... pillow fight!
... požgečkala najbolj žgečkljivega človeka na svetu.
... se zbudila iz sanj in stekla v klet, če se tam morda res ne nahaja kak poni :P.
... mahala mimoletečim letalom.
... , da se stric nikdar več ne usede na kaktus.
... , da se ta blog ne bi nikdar končal.
Da bi ga lahko pisala v nedogled iz samega nepomanjkanja časa in neminljivosti domišljije. Nočem se sprijazniti z dejstvom, da iz rok uhaja otroška brezbrižnost, in s tem, da nas vedno bolj čudno gledajo, če se sprehajamo med policami, polnimi plišastih medvedkov.

Zdi se mi, da vsako dogajanje poteka po že vnaprej določenih tirnicah in da včasih preprosto ne smemo več slediti lastnim občutkom. Kaj bi dala za en domišljijski spis! Mar ni poanta esejev v tem, da človek izrazi sam sebe, svoje mišljenje in svoj cilj?

Ne, treba je slediti čredi. Zakaj ne bi bil konformen, če si lahko popolnoma tak kot vsi ostali? Piši, kar ti drugi naročijo, da piši. Bodi, kar drugi hočejo, da si. Miži, ko ti rečejo, da si z rokami pokrij oči. Bodi resen, ko so resni vsi. In smej se, četudi ti gre na jok. Smej se, da ne boš čudno izpadel. Razmišljaj kot razmišljajo drugi, da ti ja ne bo treba utemeljevat svojih misli. Kam pridemo brez domišljije? V vsakdanjost.




Ja, profesorica, čuden dan je danes.